Zakaj je sprejemanje sebe in svojih napak tako ključno za naše odnose?
Ljudje smo večkrat vajeni skrivati težave pred drugimi in pred seboj. 
Čeprav mislimo, da si delamo uslugo, nas to pripelje v slepo ulico. 
Ali verjamete, da prav prek sprejemanja napak lahko zaživimo 
svoje poslanstvo (kot mame in očetje, bratje in sestre, prijatelji, delavci ...)?

V eni od družin so razmišljali tako:
Večkrat vidimo, da je sprejemanje lastnih težav za nas kar velik izziv. 
Če nas kdo opomni, se hitro začnemo braniti, utemeljevati, zakaj je šlo nekaj narobe. 
Vse, da bi dokazali, da nismo krivi in da je morda kriv (tudi) kdo drug. 
A vse to nas vodi stran od nas samih in v še večji nemir. 

Čisto drugače je, če napako priznamo sebi in drugemu. 
Največkrat boli, da zgrešimo, saj dvomimo, da nas bodo imeli drugi še radi. 
A vidimo, da sprejeti sebe z vsemi napakami nam šele prinaša pravi mir in nam pomaga, da iščemo rešitve. 
Tako je na primer, če si v naši družini priznamo, da nas velikokrat zanese lenoba in zaradi nje naredimo manj, 
kot bi lahko oziroma zaradi lenobe starši ne predajamo dela otrokom. 

Iz tega spoznanja o svoji šibkosti, lahko iščemo rešitev, da bi lahko bolje zaživeli. 
Mi smo rešitev našli v tem, da se ob koncu tedna usedemo k načrtovanju in skupaj premislimo, 
kako bo izgledal teden in kdo bo kaj naredil. To zapišemo in med tednom lažje izvedemo zaupane naloge, 
saj smo jih sklenili skupaj - kot zavezo med nami. 

Sprejemanje svojih nemoči oz. realnosti vodi do iskanja rešitve 
in omogoča, da lahko živimo svojo poklicanost. 

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Se trudite sprejeti sebe z napakami vred? 
Vas napake potrejo ali jih skušate "vreči čez ramo" in ostajati pozitivni?
Kakšne spremembe v svojem življenju opazite, če sebi in drugim priznavate svoje težave in iščete poti, kako bi jih premagovali?

In še naloga za družine ...
Na skupni list narišite cvetlice (toliko kot vas je v družini, skupnosti, službi...). 
Cvetlicam narišite trnje na steblu in cvet. 
Zvečer naj vsak pri sebi pomisli, kje je bil v iztekajočem se dnevu šibek, kje je storil napako. 
V cvet pa, kako lahko to napako premaguje, rešuje, da bi zaživel svojo poklicanost.  
Pomagajte drug drugemu - bodrite se in opogumljajte, 
ko vam spodleti, ter se veselite z drugim, ko mu uspe premagovati težave. 

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.