Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote je humanitarna organizacija, ki deluje od leta 2006 in skuša odgovarjati na potrebe in stiske sodobnega časa.

Pri našem delu se srečujemo z različnimi skupinami ljudi: otroki, mladimi, pari, družinami, posamezniki in brezdomci. Naše temeljno poslanstvo je ustvarjati dom kot prostor sprejetosti, pripadnosti in možnosti za osebno rast za vsakogar.  

Vincencijeva zveza dobrote je mednarodna katoliška laiška organizacija, ki jo je v Parizu leta 1833 ustanovil Frideric Ozanam. Želel je odgovoriti na stisko ljudi tedanjega časa in ostrim nasprotnikom krščanstva pokazati, da naša vera ni mrtva, ampak da živi tudi v dobrodelnosti in javnem življenju.

V Sloveniji se je delovanje organizacije začelo leta 1876 pod imenom Vincencijeva družba, skupine pa so imenovali Vincencijeve konference. Dolgo časa je bila edina zastopnica organiziranega karitativnega dela laikov v Sloveniji.

Tudi v tistem času je bila učinkovita pri lajšanju najrazličnejših stisk. Skrbela je za sirote, materialno in duhovno najbolj obrobne osebe ter se odzivala na konkretne potrebe tistega časa. Med drugim je bila najpomembnejša organizacija pri razdeljevanju pomoči v času ljubljanskega potresa. Po nasilni razpustitvi je prenehala delovati kmalu po koncu druge svetovne vojne.

Leta 1994 je ponovno zaživela. Danes deluje kot Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Od leta 2006 ima status humanitarne organizacije. Tudi danes je namen organizacije isti kot v njenih začetkih: odgovoriti na stisko in prebuditi neizkoriščeno moč za delovanje in pričevanje.

V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote se srečujemo z različnimi skupinami ljudi: otroci, mladi, pari, družine, posamezniki in brezdomci.  Vse več je ljudi, ki ne išče le materialne pomoči, ampak se zanima za druge oblike opore, kot so npr. psihosocialna in terapevtska svetovanja. Opažamo, da imajo sicer na videz zelo različne oblike stisk velikokrat podoben izvor, tj. razpad najbolj intimnih odnosov (družine) in doma. Tudi materialna stiska je mnogokrat posledica osebne in družinske degradacije.

V dolgoletnih izkušenjah dela z brezdomci in drugimi ljudmi v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote opažamo, da je izguba materialne varnosti posledica globlje revščine, tj. revščine, ki se kaže v pomanjkanju kvalitetnih odnosov znotraj socialne mreže posameznika. Slednja oblika revščine je bolj prikrita in se zato zdi družbeno manj problematična. A v praksi se izkaže, da lahko posledično preraste v materialno revščino in lahko pripelje celo do samega dna materialne revščine, to je do brezdomstva.

Problem revščine je zato potrebno reševati že v osnovni celici, to je v družini in sicer z ustvarjanjem ljubečih odnosov doma. Dom namreč ni le streha nad glavo, ampak tudi odnosi, ki se prepletajo v naših družinah. Temelj odnosov pa mora biti ljubezen in resnica. Vsi vemo, kako težko je ustvarjati in graditi pristne odnose, a če ta temelj izpustimo in zanemarimo se začne propad.

Vsi naši programi dela z brezdomci, mladimi, družinami in otroki temeljijo na tem spoznanju – razpad doma in vrednot pomeni razpad človeka.

Zato je naše temeljno poslanstvo ustvarjati nov prostor za gradnjo doma, vrednot in dostojanstvo človeka.

Ker se zavedamo, da je problem razpada vrednot in s tem družbe na sploh celosten, je tudi naš pristop dela celosten. Razvili smo več različnih programov, ki vključujejo vse generacije in družbene sloje.

Zgodovina
Začetki Vincencijeve zveze dobrote
Vincencijeva zveza dobrote je bila ustanovljena leta 1833 na pobudo blaženega Friderika Ozanama, ki je želel spodbuditi laike k dobrodelnosti. Na začetku je zbiral mladino, predvsem študente, in jih poskušal potegniti v služenje revnim. Njihovo delo temeljilo na krščanski ljubezni. Zaradi preprostega dela in predanosti svojih članov se je Vincencijeva zveza dobrote hitro razširila. V prvih letih po njeni ustanovitvi so se v Parizu in po vsej Franciji prvič oblikovale konference. Leta 1983, ob 150. obletnici delovanja, je delovala že v 107 državah po vsem svetu.

Začetki v Sloveniji
Predhodnica Vincencijeve zveze dobrote je bila Vincencijeva družba. V Sloveniji sta 24. aprila 1876 prvo konferenco ustanovila Janez Gogala, kanonik in gimnazijski profesor in profesor Josip Kronberger s pomočjo sestre usmiljenke Leopoldine Hoppe. Leta 1912 so bile Vincencijeve konference dejavne v vseh ljubljanskih župnijah. To je bil čas prebujanja zavesti laikov, ki so lahko namesto duhovnikov prevzemali vodilna mesta. Tako je bil leta 1918 za predsednika družbe izvoljen šolski nadzornik Fran Lavitžar. Leta 1936 je družba imela 31 delavnih konferenc, v katerih se je zbiralo 264 delavnih članov. Njihovo delo je podpiralo 2056 dobrotnikov. V času potresa v Ljubljani 1895 so konference veliko pomagale pri odpravi posledic.

Delo Vincencijeve družbe
Vincencijeva družba je bila dejavna na različnih področjih: revnim in ostarelim so plačevali stanarino, dijakom šolanje, bolnikom so omogočili zdravljenje v bolnišnici ter so zanje skrbeli po zdravljenju. Njeni člani so posebno pozornost namenili revni delavski mladini v mestih. Družba je ustanavljala zavetišča in sirotišnice. Krili so stroške počitnic za revne ljubljanske otroke in na podeželju organizirali izobraževalne tečaje za bolniške strežnice. Člani družbe so bili duhovnikom v pomoč pri pripravi otrok in odraslih na zakramente. Vrsto let je bila edini predstavnik karitativnega dela v Sloveniji. Družba je poskrbela tudi za lastno duhovno življenje z molitvijo, duhovnimi razmišljanji in duhovnimi vajami.