Letos obeležujemo dvajset let delovanja Dnevnega centra za brezdomce v Ljubljani, ki deluje pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Jubilej smo praznovali skupaj z brezdomci in prostovoljci. Ob pesmih, fotografijah ter osebnih pričevanjih smo obujali spomine in se veselili vsega, kar smo v dvajsetih letih skupaj zgradili. Dnevni center je bil do zadnjega kotička poln udeležencev, ki so bili ganjeni in ponosni na prehojeno pot.

Zbrane je nagovoril predsednik društva dr. Peter Žakelj, ki ga je vse od začetka pri delu vodila jasna misel, da brezdomci potrebujejo – dom: »Rad bi, da bi bili ti prostori kraj srečevanja in druženja, v katerem bi se vsak ob drugem počutil sprejetega in ljubljenega. Rad bi, da tudi v prihodnje ne ločujemo med brezdomci in prostovoljci. Če smo iskreni, moramo priznati, da smo včasih vsi brezdomci. V trenutku, ko nam nikjer ni prav varno, ko nikjer nismo čisto doma, smo vsi na istem.«

Kot mladi duhovnik lazarist je gospod Žakelj pred več kot 35 leti svoje poslanstvo posvetil delu z najbolj odrinjenimi. Začetki so bili skromni: z nekaj prostovoljci so hrano delili na različnih mestih po Ljubljani, med drugim na Ambroževem trgu, pri Stari cerkvi v Šiški in pred Križankami. Na Taboru so pripravljali druženja in silvestrovanja, primernega prostora za redno delo pa dolgo ni bilo. Eden od brezdomcev se spominja, kako so večerjo pripeljali s kombijem in jo delili pred Križankami. Zbralo se jih je približno dvajset. Takrat je bil star komaj trinajst let in je zaradi sporov doma pogosto bežal na ulico.

Leta 2005 so sestre uršulinke ponudile prostore v Plečnikovem podhodu, kjer smo še danes. Bili so v slabem stanju, ekipa je bila majhna, denarja in izkušenj ni bilo veliko. Bili pa sta volja in želja ustvariti prostor, kjer bi se ljudje srečevali in našli oporo. S finančno podporo Misijonske družbe, pomočjo donatorjev, prijateljev, mojstra Francija Rotarja in številnih pridnih rok je stekla temeljita prenova. Dnevni center smo 30. maja 2006 slovesno odprli in blagoslovili.

Ustvarjanje doma se je lahko začelo, najprej v obliki pomoči s hrano. Na začetku smo obroke kupovali in delili, sčasoma pa smo poleg večerij uvedli tudi skupne zajtrke in začeli hrano pripravljati na kuharskih delavnicah. Zelenjava z vrtov na Mirenskem Gradu in pozneje donacije iz trgovin so omogočile redno kuhanje. V pripravo so se vse bolj vključevali brezdomci. Priprava obrokov je postala sad skupnega dela, ki se sklene za skupno mizo. Pomemben del delovanja dnevnega centra so tudi osebna higiena, pralnica, razdeljevanje oblačil in osnovna zdravstvena oskrba. Program smo skozi leta dopolnjevali in delovni čas prilagajali potrebam.

Dom, ki ga gradimo, raste tudi ob skupnem delu. Učimo se, da delo ni krivica, ampak priložnost, da vsak po svojih močeh prispeva k skupnemu domu. Pot ni bila vedno lahka. Spremljali so jo tudi konflikti, iskanje pravih meja in pogovori o tem, kaj je pravično. Ob teh izkušnjah smo se učili sodelovanja, spoštovanja in vztrajnosti. Pomemben del skupne poti so tudi praznovanja in izleti. Literarni večeri, miklavževanja, silvestrovanja, ustvarjalne delavnice in drugi dogodki popestrijo vsakdan ter k sodelovanju pritegnejo veliko udeležencev.

Sčasoma se je pomoč razširila tudi zunaj dnevnega centra. Odprli smo zavetišče in več nastanitvenih enot, brezdomce obiskujemo na terenu in z njimi sodelujemo pri delovnih akcijah. V vseh letih je program obiskalo zelo veliko ljudi, le peščica pa jih prihaja vse od začetka. Nekateri so se za vedno poslovili. Dragoceno je, da imamo za brezdomce urejen grob, kjer se lahko dostojno poslovimo.

Dnevni center je v dvajsetih letih oblikoval tudi številne prostovoljce in zaposlene. Ob delu smo se učili poslušati, reševati konflikte, postavljati meje, videti človeka v stiski ter razumeti tudi sebe in svoje rane. Prostovoljci vedno znova pripovedujejo, da v dnevnem centru pogosto več prejmejo, kot dajo. Ganljivo je spoznavati, da je lahko tudi med najbolj ubogimi lepo.

Ob jubileju smo posebej hvaležni predsedniku društva dr. Petru Žaklju za njegovo dolgoletno vztrajnost in predanost ljudem na robu družbe. Želimo mu, da bi lahko svoje delo še dolgo nadaljeval skupaj z nami ter šibkim, ranjenim, ogroženim in prezrtim prinašal upanje. Še vedno nas združuje želja, ki jo je g. Žakelj zapisal ob odprtju dnevnega centra pred 20 leti: naj dnevni center postaja dom vsakomur, ki stopi vanj, in naj vsak, ki iz njega odide, del doma odnese s seboj. Pogled na prehojeno pot nam daje pogum, da ga bomo tudi v prihodnje gradili skupaj.