V torek, 27.11.2018 smo imeli prostovoljci v Dnevnem centru za brezdomce 2. srečanje v tem šolskem letu. Na začetku je Peter predstavil glavna spoznanja s prejšnjega srečanja in poudaril namen lutkovne predstave, ki jo bomo na Miklavževanju odigrali brezdomcem, t.j. prebujanje otroškosti, saj se lutke človeka s svojo preprostostjo čustveno dotaknejo, ga ganejo.
Da bi se tudi mi lažje vživeli, nam je Nuša razdelila besedilo za predstavo o Zvezdici Zaspanki in lutke, ki smo jih v dnevnem centru izdelovali skupaj z brezdomci. Dramatizacija je med nami ustvarila zelo sproščeno in prijetno vzdušje.
Peter je predstavil tokratno temo in se navezal na svojo pridigo Ljubezen, veselje, hvaležnost? Kogar ljubimo, se ga veselimo: Boga, bližnjega ali samega sebe. Samo, če se zavedamo s čim vse smo obdarjeni (od najbolj vsakdanjih stvari naprej), smo lahko hvaležni d/Darovalcu in se ga veselimo. Brez hvaležnosti, ko je vse samoumevno, pa v nas tudi veselja ne more biti. Česar nimamo, ne moremo deliti naprej (družini, prijateljem, brezdomcem…).
Ob delovnih listih smo potem razmišljali o svojem veselju in hvaležnosti, potem pa se poskušali vživeti tudi v brezdomca. Po skupinah smo predstavili svoja spoznanja.
Poleg osnovnih dobrin (dom, hrana, obleka, služba, avto, zdravje, sposobnosti…) smo še posebej veseli odnosov z družino, prijatelji, brezdomci. Hvaležni smo jim za sprejetost, pozornost, pogovore, skrb, rast, sodelovanje, pomoč in lepoto v vsem kar skupaj ustvarjamo. Zavedamo se, da so odnosi lahko naporni, ampak brez njih umiramo, otopimo. Veliko nam pomeni tudi vera, saj nam je odnos z Bogom v oporo.
Veselje izražamo tako, da se v dnevnem centru trudimo spodbujati brezdomce k sodelovanju pri čim več dejavnostih, da bi še oni začutili veselje ob druženju, dobro opravljenem delu, ustvarjanju, občutku, da nekdo poskrbi zate… Potrudimo se za umirjenost v sebi, da jih lahko vidimo, kje so, jih sprejemamo.
Veselje nam krade samoumevnost darov, saj se pogosto ne zavedamo, kaj vse imamo. Problem je tudi vrtenje okoli svojih problemov, zaradi katerih ne moremo videti drugega, lenoba, odklapljanje, rane in strahovi, skrb za dober izgled, bežanje v osamljenost, ko je naporno. Vera v to, da si kljub napakam, padcem še vedno vredu.
Za več veselja in hvaležnosti, se nam zdi nujno sprejemati opomine za dobro, si priznati svoje napake, iti naprej z zavzetim trudom jih odpravljati, ko je težko. Se opreti na Boga, mu zaupati, da bo poskrbel, verjeti tudi v drugega.
Brezdomci se v osnovi tudi veselijo podobnih stvari kot mi (dober film, družba, okusen obrok, denar/denarna socialna pomoč). Veliko pa jim pomeni tudi pozornost, skrb zanje, sodelovanje, delo, ki ga zmore, odgovornost za nekaj, uspešno opravljena naloga.
Svoje veselje izražajo z nasmehom, besedami, z odpiranjem v pogovorih, s pogostim vračanjem v dnevni center, se sam javi za sodelovanje, opravi nalogo, čeprav se nam ne da. Nekatere je tudi sram pokazati veselje, ga skrijejo za godrnjanje, šalo ali nagajivost.
Veselje jim krade lenoba, ranjenost, zavrženost, odvisnosti, oklepanje neuspeha (ne-odločitev, da bi verjeli vase/v dobro), nezaupanje.
Do več veselja lahko pomagamo brezdomcem, če se umirimo v sebi, jih poskusimo začutiti, kje so oni, kaj njih veseli (brez moraliziranja). Delimo iskreno z njimi svoja veselja. Jim vlivamo upanje in kažemo kaj je pa kljub vsemu lepo in vredno.....
Peter je kot oviro, ki krade veselje izpostavil tudi razočaranje nad odnosom. Brezdomec svoje razočaranje pogosto izraža z odbijanjem iz odnosa (godrnjanje, kritiziranje, kričanje, agresija…). Takrat je pomembno, da se ne umaknemo, ampak moramo videti preko njegove sitnosti, razočaranega otroka. To je le njegova obramba, s katero v resnici vabi v odnos. Upa, da vsaj mi ne obupamo nad njim. Tukaj ne pomaga, da ga prepričujemo, kako narobe vidi, da je v resnici vse ok, saj ga bo le še bolj razjezilo. Potrebuje nekoga, ki bo verjel v njega, da je ok. Večkrat mu ponovi, da je kljub vsemu pa lepo, da je tukaj. Še parkrat te bo odbil, ampak, če vztrajaš in verjameš, ga boš omehčal. Iskreno se boš sitnega človeka lahko veselil samo, če boš videl preko maske, ko boš začutil otroka v njem.
Sklenili smo s tem, da se naši pogovori vse preveč vrtijo okoli tega, kaj vse je narobe (pri nas, doma, v službi, politiki), kot pa kaj nas veseli. Lažje je povedati proti čemu smo, kot pa se odločiti, za kaj smo. Razmišljati, kaj vse ni, je preprosto, videti kaj vse je, pa se moramo naučiti in potruditi. Zakaj? Če izražaš veselje, zadovoljstvo, ne moreš mimo tega, da se razgališ. Ne gre za hvaljenje, kako smo fajn, ampak spet za konkretno iskanje, česa smo lahko veseli (ekonomska varnost, osrečujoči odnosi, urejeno zdravstvo…). »Nič ni dobro, vsi so proti meni« je negativna naravnanost, ki je lažja, varna, saj ne poveš nič o sebi in ni potrebno nič narediti, se spremeniti. Zato se moramo potruditi, da vsak dan pomislimo na to, za kaj vse smo lahko hvaležni in česa veselimo (»Dobro sem spal, to bo super dan!«), ne jamrajmo (»Kakšen dež, joj, služba…«).
Na koncu smo spoznanja povezali še s prakso in se poveselili ob dobri družbi in pici.

Mirjam Grad