Tokrat bomo nadaljevali z vabilom prejšnjega tedna in spodbudo,
da bi v pripravah na praznike poskrbeli za to, kar je v življenju bistveno:
za medsebojno bližino in naša hrepenenja.
Včasih moramo zato zavestno upočasniti korak, izpustiti kak dogodek,
namesto tega pa si vzeti čas za razmislek in pogovor.
Kako vam je šlo ta teden? Ste se lahko umirili? Kaj vas je pri tem oviralo?

V eni od družin so razmišljali takole:
Za nami je zelo poln teden. Dva člana družine sta zbolela. Ostali smo morali poskrbeti zanju. 
Poleg tega smo se pripravljali na prihod svetega Miklavža in praznovanje rojstnega dneva najmlajše hčerke.
Teden so zaznamovale tudi obveznosti v službi in v šoli.
Tudi glasbena šola je decembra zahtevna, ker so na vrsti ocenjevanja in nastopi.

Kako upočasniti korak in se ustaviti, ko je vsega veliko?

Večerja, ki je običajno med tednom naš edini skupen obrok, 
se pri nas pogosto zavleče, ker se moramo o marsičem pogovoriti.
Starejše punce se nad tem pritožujejo, češ da imajo še delo za šolo, 
ali pa se morajo pripraviti za naslednji dan. Včasih je pa samo lažje iti v svojo sobo in malo počivati, 
kot pa se pregovarjati z družino.

Starša pogosto razlagava, da je pomembno, da se slišimo.
Pomembno je, da punce razumejo, da testi in ocenjevanja niso najpomembnejša stvar. 
Pomembno je tudi, da smo skupaj. Ko si podelimo stvari, razumemo, 
da nismo "središče sveta", ampak da ima tudi drugi svoje skrbi.
Ko podelimo, kaj vse nas teži in slišimo, kje je drugi, postanejo izzivi nekoliko lažji.
Pogovor nas pripelje do globljega veselja, kot bi nas skrb zase ali odklop v svoj svet.

Hkrati sama opažava, da se nama je težko ustaviti drug ob drugem, 
kadar sva utrujena in se nama zdi, da je preveč vsega. 
Če ne vztrajava, se oddaljiva in hitro postaneva sitna, namesto veselja, 
pa je vse, tudi priprave na praznike, krivica.
Potem ne moreva biti zgled ali spodbuda za otroke.
Po drugi strani pa naju medsebojna bližina napolni z veseljem in korajžo,
delo in skrbi naju povežejo in dnevi postanejo bolj smiselni.

Ugotavljamo, da moramo, če želimo biti skupaj in v miru, 
spreminjati pogled na življenje, 
v katerem smo sami središče in v katerem je cilj lagodje.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas:
Kaj pa vas ovira pri tem, da bi se umirili in bili skupaj?
Zakaj se je težko ustaviti?
Kakšne predstave vas oddaljujejo drug od drugega?  

In še naloga za družine:
Vabimo vas, da vztrajate pri nalogi prejšnjega tedna:
Ob večerih se zberite skupaj, odložite svoje telefone, pogovarjajte se, igrajte in cartajte. 
Spodbujajte drug drugega, kadar boste imeli občutek, 
da ni časa za to, da so druge stvari pomembnejše ali pa se bo komu zdelo lažje, da se umakne v svoj svet.
Razmišljajte o predstavah, ki vas ovirajo, da bi bili lahko v miru skupaj.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.