V tem tednu vas vabimo, da skupaj razmišljamo o stanovitnosti.
Kaj sploh je stanovitnost? V vsakdanjem jeziku jo včasih opisujemo s primeri iz narave: 
stanovitno vreme je stalno, umirjeno in nas ne preseneča iz ure v uro.
Kakšen je potem stanoviten človek? 
Tisti, ki tudi sredi sprememb ostane zvest temu, kar je v njegovem življenju dobro in pomembno. 
Tisti, ki ne odneha ob prvi težavi, ampak zna mirno vztrajati kljub razočaranju ali naporu.
Stanovitnost ni trma, ampak notranja trdnost, ki nam pomaga, da ne izgubimo smeri, ko postane težko.

V eni od družin so zapisali tako:
Ko se popoldne vsi vrnemo domov —  vsak s svojimi čustvi in utrujenostjo  — se pogosto začne pravi vihar.
Eden jezno odvrže torbo, ker ima spet veliko domače naloge. 
Drugi se jezi, ker mu je brat ponovno nagajal po poti domov. 
Tretji sprva molči, potem pa izbruhne, da ga brat in sestra sploh ne upoštevata. 
In vse to pride v nekaj minutah — ravno takrat, ko še sama nisva uspela niti odložiti svojih stvari 
ali zadihati po dnevu, ki je bil tudi za naju naporen.

V takih trenutkih si velikokrat želiva samo malo miru. 
Da bi se za pet minut zaprla v sobo in se delala, da prepirov ne slišiva. 
Da bi jih pustila, naj se malo ‘zluftajo med sabo’, ker preprosto ne zmoreva več poslušati prepirov, zahtev, joka in klicev: 
“Mami, on me je…” ali “On je spet…”. A prepir se običajno samo stopnjuje: 
eden loputne vrata, drugi se še bolj razjezi, tretji se počuti čisto sam.

In prav tu se znajdeva pred izbiro.
Prva možnost je, da začneva še midva povzdigovati glas 
in poskušava preglasiti kaos, a to običajno ustvari le še več zmede.
Druga možnost je zahtevnejša: da se kljub vsemu usedeva z njimi za mizo, četudi imava občutek, da sva čisto prazna in rečeva: 
“V redu, počasi. Povejte nama eden po eden.” Vedno ne gre gladko. Včasih traja pet minut, drugič pol ure. 
A prav ta umirjena drža počasi razplete napetost in prinese tisti mir, ki ga na začetku oba tako zelo iščeva.

Podobno se zgodi tudi med nama z možem. Oba utrujena, vsak s svojimi mislimi, 
in ena nepomembna pripomba hitro postane povod za slabo voljo. 
V takih trenutkih bi se najraje umaknila ali počakala, da mine.

A prav takrat je stanovitnost največji izziv: da ne odideva vsak po svoje, ampak ostaneva drug z drugim. 
Da narediva tisti majhen korak k drugemu in rečeva: »Ali lahko začneva znova?« 
Ni popolno, ni romantično, je pa tisto, kar ohranja odnos.

Stanovitnost nas uči, da si priznamo, da so problemi resnični in da nas včasih izčrpajo. 
A hkrati verjamemo, da nas težave ne rabijo razdeliti. Ravno nasprotno. Lahko nas povežejo. 
Lahko smo realni in kritični do tega, kar ne deluje, pa vendar ostanemo pozitivni, ker vemo, da lahko skupaj rastemo.
Ne gre za popolnost, ampak za to, da ostanemo skupaj tudi takrat, ko ni lahko.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako pa je pri vas?
Kdaj ste nazadnje želeli odnehati ali se umakniti, pa ste vseeno vztrajali?
Kdaj se pri vas doma najhitreje znajdete v napetosti ali nerazumevanju?
Kako lahko kot družina ta teden ostanete povezani 
in potrpežljivi drug z drugim, tudi ko pridejo težki trenutki?

In še naloga za družine
Ta teden si vsaka družina izbere eno majhno dejanje stanovitnosti, ki ga bo skupaj uresničevala.
To je lahko: da vsak dan en član pove nekaj dobrega o drugem,
da se ob prepiru najprej za trenutek ustavite in globoko vdihnete,
da vsak večer drug drugemu poveste, kaj vam je tisti dan pomagalo vztrajati,
ali pa preprosto, da vsak naredi en prijazen korak k drugemu, ko bi najraje obupal.

Pomembno je le to: izberite nekaj majhnega in vztrajajte v tem skozi ves teden.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.