Velikonočni prazniki se nezadržno približujejo in z njimi tudi številna pričakovanja, načrti in priprave.
Pogosto si želimo, da bi bili ti dnevi čas miru, veselja in bližine, ko se lahko ustavimo in smo drug z drugim. 
V mislih si ustvarimo podobo topline, urejenega doma in lepih trenutkov, ki jih bomo delili kot družina ali skupnost.
A prav v času priprav se velikokrat pokaže, 
kako hitro lahko dobre želje zasenčijo hitenje, skrbi in različna pričakovanja. 
Zato smo se tudi mi ustavili ob vprašanju, kako naj se nanje pripravimo, da bodo res lepi - da bomo skupaj.

V eni od družin so se torej ustavili ob vprašanju, 
kaj se zgodi, če na svet gledamo samo skozi oči koristi. Zapisali so tako:
Praznike si navadno predstavljamo kot nekaj lepega, veselega, čas, ko bomo lahko doma in si bomo vzeli več časa drug za drugega. 
A hitro nas ujame drugačna realnost: hitenje, dolg seznam opravil in vsak s svojimi predstavami, kako bi moralo biti. 
Zlahka se zgodi, da damo več pozornosti temu, kako naj bi vse izgledalo navzven, kot pa temu, kako se ob tem počutimo.
In namesto, da bi bili vedno bolj skupaj, se znajdemo vsak v svojem svetu, kjer ni prostora za drugega, v nas pa se kopiči nemir.

Spomnili smo se, kako je bilo zadnjič. Mama sem si želela čistega in urejenega doma. 
Otroci so želeli nekaj speči in ustvarjati. Oče pa si je želel preživeti praznike brez kreganja. 
Prišla je sobota, stanovanje pa je bilo, kot bi po njem pustošil orkan. In namesto, 
da bi z otroci skupaj kaj ustvarjali, smo začeli s čiščenjem in hitenjem. 
Mama sem bila jezna in razočarana, otroci pa so bili slabe volje, ker niso mogli delati, kar so načrtovali. 

Vsi smo bili živčni in v sebi nemirni. Na koncu smo se še skregali.
Skozi pogovor smo ugotovili nekaj pomembnega: ko vsak vztraja pri svoji logiki koristi – pri tem, kar je dobro le zanj, 
kar si želi zase – in ne vidi drugih, se v njem kopiči nemir. 
Obstaja pa druga pot – pot miru. To je pot, kjer se trudimo poslušati, se kdaj čemu odpovedati in graditi povezanost. 
Pot, kjer se ne vrtimo okrog sebe, ampak poskušamo videti tudi druge. Ni pot popolnosti, ampak pot odnosa.

Da bi bili za te praznike bolj v miru, smo se odločili, da poskusimo drugače. 
Da se usedemo skupaj. Da si povemo, kaj si kdo želi. Da napišemo preprost načrt – urnik, seznam želja, dogovor. 
Ne zato, da bi bilo vse popolno, ampak zato, da se slišimo. 
Da vsak vidi, da se ne da ustreči vsem, da se bo moral vsak čemu odpovedati, a da je prostor za vse. 
Ni treba, da so okna popolnoma čista. Ni treba, da je vse po načrtu enega človeka. 
Dovolj je, da zaupamo, da je načrt, ki smo ga ustvarili skupaj, najboljši za vse. 
Takrat se umirimo, ker vemo, da ne gre za voljo posameznika, ampak da bomo poskrbeli drug za drugega in skupaj nekaj lepega ustvarili.

Prazniki so lahko lepi, če si dovolimo biti ljudje – ne popolni, ampak povezani. 
Če izberemo pot poslušanja namesto poti pritoževanja. 
Pot sodelovanja namesto poti vsiljevanja. 
Bližino namesto koristi. 
In morda je prav to največje sporočilo praznikov: 
da mir ne pride iz popolnosti, ampak iz tega, da se ustavimo, slišimo in izberemo drug drugega.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Kako je pa pri vas za praznike?
Kaj v vas povzroči največ nemira: neurejen dom, neizpolnjena pričakovanja ali občutek, da vas drugi ne razumejo?
Ali kdaj postavite pod vprašaj predstave, kako bi prazniki po vaše morali izgledati?
Kaj lahko storite, da boste kot družina ali skupnost za praznike bolj skupaj?

In še naloga za družine ...
Vabimo vas, da se tudi vi v vaših družinah skupaj usedete in pogovorite, kaj si želite za praznike. 
Podelite si svoja pričakovanja, želje in predstave ter skupaj napišite načrt. 
Naj vas pri tem vodi misel kaj lahko storite za drugega, da vam bo za praznike skupaj lepo.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.