Prazniki in počitnice so čas, ko si želimo bližine, miru in lepih trenutkov.
Hkrati pa so pogosto tudi preizkus naših odnosov, saj smo več skupaj in se hitreje pokažejo tako lepe kot zahtevnejše plati naših odnosov.
Prav zato so lahko dragocena priložnost, da se ustavimo in se vprašamo, kaj nas zares povezuje,
kdaj nam je skupaj lepo in kaj je tisto, kar odnose krepi – ali pa rani.
Iz teh razmislekov se lahko rodi globlje razumevanje sebe in drugih ter povabilo,
da v novo leto stopimo bolj skupaj,
V eni od družin je bilo tako:
Prva letošnja nedelja ravno sovpada s koncem počitnic,
zato smo se v družini pogovarjali o tem, kaj nam je bilo za praznike lepo in zakaj.
Eni hčerki je bilo lepo, ko smo šli drsat, drugi je bilo lepo na smučarskem tečaju,
nama z možem pa je bilo lepo, da smo lahko več časa preživeli doma.
Nato smo iskali odgovor na to, zakaj nam je bilo lepo. Mlajši hčerki je bilo na drsanju lepo, ker smo bili z njo.
Ker je še majhna, ne zmore sama drsati in potrebuje pomoč. Lepo ji je bilo, ker smo poskrbeli zanjo, čeprav je to pomenilo,
da bomo ostali drsali precej manj. Skupaj smo jo spodbujali, jo držali za roko,
da ni padla in ji priskrbeli opornega pingvina (pa čeprav z njim drsanje ni šlo nič lažje).
Ker smo z veseljem poskrbeli zanjo in nam ni bila krivica,
da smo se ukvarjali z njo kot pa uživali na drsalkah, smo lahko bili resnično skupaj.
Seveda pa med prazniki pri nas ni bilo vse idilično.
Običajno pride do prepirov ravno takrat, ko smo dlje časa skupaj.
Kar nekajkrat smo se skregali, največkrat zaradi predstav, ki jih nosimo v sebi.
Tako otrokom kot nama staršema se pogosto zgodi, da si mislimo, da vemo,
kako bo drugi na določeno dejanje odreagiral. Ker pričakujemo slabo voljo, nečesa ne rečemo ali pa kaj zamolčimo.
Tako je na primer ena hčerka zamolčala, da je pojedla liziko, ker je bila prepričana, da jo bom (mama) okregala.
Ve namreč, da ne maram, da otroci jedo to sladkarijo. Raje imam, da si namesto lizike vzame košček čokolade.
Ko sem izvedela za njeno dejanje, sem bila jezna, ker mi ni povedala resnice, hkrati pa žalostna,
saj me je bolelo, da resnice ni želela povedati zaradi mojih predhodnih reakcij.
S hčerko sva se pogovorili, da napačne predstave in prepričanja lahko vodijo v laž in rušijo odnos,
zato je pomembno, da svoja razmišljanja delimo z drugimi in skupaj poiščemo resnico.
Ta izkušnja me je hkrati spodbudila k razmisleku, da moram ustvariti več zaupanja in odprtosti v naši družini,
saj je iskren pogovor pomembnejši od strahu pred slabo voljo.
Ko smo zaključevali naš pogovor o praznikih, smo ugotovili, da nam je bilo lepo, ker smo si vzeli čas za skupne trenutke –
tudi tiste čisto preproste, kot je cartanje na kavču. Prazniki so nam tako dali priložnost,
da se ob lepih in manj lepih trenutkih znova učimo skrbi za drugega, iskrenosti in bližine.
Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas:
Kako je pa pri vas?
Ste kdaj iz strahu ali pričakovanj zamolčali resnico? Pripovedujte si o tem.
Ali ste kdaj presegali svoje želje za skupno dobro? Kaj vam je to prineslo?
In še naloga za družine:
Vabimo vas, da si v družini, med prijatelji ali v službi podelite, kaj vam je bilo za praznike lepo.
Skušajte pri tem odgovoriti na vprašanje, kaj je tiste trenutke naredilo lepše –
je bila to bližina, iskren pogovor, skupno doživetje ali preprosto pozornost drug do drugega.
Nato se skupaj pogovorite o tem, kaj ste se iz teh trenutkov naučili o sebi in o odnosih z drugimi.
Na list papirja narišite krog, ki bo predstavljal novo leto, in vanj zapišite tisto,
kar je praznike naredilo lepe ter kar bi želeli ohraniti tudi v prihodnje.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.