Včasih smo drug ob drugem, pa nismo zares skupaj.
Dnevi tečejo hitro, vsak nosi svoje obveznosti, misli in skrbi.
Pogovarjamo se o tem, kaj je treba narediti in kam kdo gre, redkeje pa se ustavimo ob tem, kako nam je.
Redko si vzamemo čas, da bi se zares poslušali in se vprašali, kaj nas v resnici povezuje.
Povezanost v družini se ne zgodi sama od sebe. 
Raste iz trenutkov, ko si dovolimo upočasniti korak, prisluhniti drug drugemu in povedati, kaj nosimo v sebi.
Včasih prav vsakodnevni trenutki – na primer skupni obroki ali večerni pogovori – 
pokažejo, kako zelo si želimo bližine, pa je ne znamo vedno ustvariti.

V eni od družin so zapisali so tako: 
Včasih smo doma, pod isto streho, pa vendar vsak zdrsne v svoj svet. 
Midva kot starša razmišljava o obveznostih in delu, otroci prihajajo z zgodbami, vprašanji, včasih tudi s težavami, pa jih slišiva le napol. Ne zato, ker nama ne bi bilo mar, ampak ker sva z mislimi drugje. In tako smo skupaj, pa vendar ne čisto zares.
To se pokaže pri skupnih obrokih. Vsi sedimo skupaj za mizo, a pogovor hitro uide iz rok. 
Otroci govorijo drug čez drugega, si skačejo v besedo, se norčujejo. Midva pa skušava vmes umirjati, popravljati, opozarjati, in vse skupaj postane naporno. Tako smo vsi za isto mizo, pa vendar nismo zares povezani.

Takrat pridejo na površje tudi stvari, ki jih sicer ne pokažemo.
Včasih kdo od naju reče, da ne zmore več, da je vsega preveč, in poskusimo pogovor ustaviti ali začeti znova. 
Drugič pa začutiva, da za tem nemirom ni samo to, kar se dogaja zdaj, ampak nekaj, kar otrok nosi v sebi. 
Morda se mu je v šoli ali doma zgodilo nekaj težkega, pa tega ni povedal, in se to pokaže drugače – v besedah, v nemiru, v vedenju.

Ko kdo od nas v takem trenutku pove, da mu je težko, ali prizna, da nima več moči, se začne nekaj spreminjati in pogovor se počasi odpre. To niso vedno lepi trenutki – lahko so solze, jeza ali tišina. Poskušamo dati prostor, da kdo pove do konca, kar nosi v sebi, 
in ob tem pride na dan tudi naša nemoč, utrujenost, včasih celo razočaranje nad samimi seboj. 
Prav v tem, čeprav ni popolno, začutimo, da smo si bližje.

Počasi odkrivamo, da povezanost ne nastane takrat, ko je vse mirno in urejeno, 
ampak takrat, ko si dovolimo biti resnični drug pred drugim. 
Ko si upamo povedati, kako nam je, in ko pride na dan to, kar smo nosili vsak zase, se med nami začne graditi nekaj globljega. 
Prav takrat se pokaže, da smo lahko skupaj le, če si dovolimo biti krhki in ranljivi.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Kdaj se pri vas pokaže, da ste sicer skupaj, pa vendar niste zares povezani?
Ali si v vaši družini upate povedati, da vam je težko ali da ne zmorete – in kako drugi na to reagirajo?
Kdaj ste nazadnje začutili, da ste si bližje prav zato, ker je bil nekdo iskren in ranljiv?

In še naloga za družine ...
Ko bo v tem tednu prišel trenutek napetosti ali utrujenosti, 
poskusite namesto hitrega odziva na glas povedati: 
»Zdaj mi je težko.« Opazujte, kaj se zgodi – v vas in med vami. 
Ob koncu tedna se vprašajte: Ali smo si bili v teh trenutkih kaj bližje? 
Vabljeni, da si dovolimo biti drug pred drugim krhki, saj se prav tam začne bližina.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.