Na veliki četrtek se spominjamo Jezusove zadnje večerje, ob kateri je bila darovana prva evharistična daritev ali sveta maša. Sveto mašo, ki jo morda pogosto doživljamo bolj kot zapoved, bomo lažje ovrednotili in razumeli, če jo bomo primerjali z lepim družinskim obedom, kakor je to storil Jezus. Vabimo vas, da se danes ustavite ob tem, kaj vam pomeni čas, ki ga preživite skupaj ob mizi. Prazniki, ki so pred nami, so zagotovo lepa priložnost, da ponovno odkrijemo lepoto in pomen skupnega obedovanja.

Zakaj je pomembno, da skupaj obedujemo?

Poleg glavnega cilja obedovanja, ki je zagotoviti telesu vse tisto, kar potrebuje za življenje, so skupni obedi pomembni predvsem zato, ker omogočajo srečanje in povezovanje med družinskimi člani ter rast v medsebojnih odnosih.
Družina, ki vztraja pri skupnih obedih, se povezuje. Poglejmo zakaj.

Za mizo sedimo drug nasproti drugemu. Tako si lahko pogledamo v oči, se opazimo in se vidimo. Miza »poskrbi« za srečanje med nami. Družinska miza je tako lahko v vsakem stanovanju tisto svetlo središče, ki nas združuje in povezuje. Ko sedimo skupaj, lahko drug z drugim delimo, kar smo doživeli, kar mislimo in kar si želimo. Podobno želimo izvedeti tudi od drugih. S tem ustvarjamo prostor za vse člane in jim sporočamo, da so sprejeti in varni. Tudi najstniki ali mlajši odrasli radi sedejo za družinsko mizo, če vedo, da so družini dragoceni in če čutijo, da so sprejeti. Vse to je ključnega pomena v današnjem času, ko je v družinah vedno manj srečevanja. Zaradi hitrega tempa življenja, televizije, računalnikov in drugih naprav, si postajamo tujci. Tudi kadar smo skupaj, smo pogosto osamljeni. Zato je zelo pomembno spreminjati skupne obede v prostor srečevanja.

Kaj lahko naredimo, da bodo naši obedi postajali srečanja družine?

Skupen obed začnemo in zaključimo skupaj. S tem drug drugega vzgajamo k redu. Red družini in njenim članom zagotavlja varen okvir, v katerem je prostor za vsakega. Mama ve, kdaj mora začeti s kuhanjem, če želi pravočasno postreči s kosilom, oče ve, kdaj mora zaključiti z delom, otroci vedo, koliko časa morajo še potrpeti, če so lačni in koliko časa imajo za učenje, igro, delo ipd. Tudi skupen zaključek je pomemben, saj v nas ohranja zavest, da smo del iste skupnosti in nas krepi. Da pa je to mogoče, je včasih potrebno koga spodbuditi, da hitreje poje, koga pa, ki je pri hrani bolj hitre narave, da je potrpežljiv, ko mora počakati, da z obedom zaključijo tudi ostali člani. S tem se učimo upoštevati drug drugega in tako skupaj rastemo v povezanosti.
V pripravi in pospravljanju lahko sodelujemo vsi. Tudi mlajše otroke že lahko vključimo v kuhanje, pripravo mize in pospravljanje. Vse, kar se vrti okrog obeda, tako lahko postane veselo in povezujoče opravilo, ki bo poskrbelo, da nam bo hrana še bolj teknila, saj smo k obedu vsi prispevali. Obenem pa s skupno pripravo in pospravljanjem že od malih nog dalje krepimo soodgovornost in skrb za drugega.
Z lepo pripravljeno mizo izražamo hvaležnost za vse, kar imamo. S tem v hišo stopa tudi veselje. Lepo urejena in okrašena miza bo ustvarila lepo vzdušje, obrok bo tako bolj prijeten, družinsko srečanja ob mizi pa na ta način bolj ovrednoteno.
Čas, ki ga preživimo skupaj ob mizi, je vedno dobra priložnost za pogovor. Sprejetost pri skupnem obedu nam zagotavlja varno pot v življenje in gotovost, da nismo sami. S tem zavedanjem bomo tudi sami zmogli sprejemati druge.
Pri mizi se učimo postreči drug drugemu. Kadar smo postreženi, smo na poseben način deležni ljubezni, če strežemo, lahko ljubezen dajemo.

Načela družinskih obedov

• Za zaključek si poglejmo nekaj načel, ki so nam lahko v pomoč pri skupnih obedih.
• Določimo uro obeda in se je držimo.
• Določimo naloge: kdo bo kuhal in kdo bo kaj pripravil.
• Določimo, kako naj bodo krožniki in pribor postavljeni na mizi, da bo miza lepo in skrbno pripravljena.
• K mizi pridemo brez telefona ali drugih naprav, ki bi motile naše srečanje z drugimi člani družine. Z istim namenom izklopimo tudi televizijo ali radio, če sta prižgana.
• Pri mizi počakamo vse člane družine in pred začetkom zmolimo oz. izrazimo hvaležnost, veselje nad skupnim obedom
• Med obedom smo pozorni drug na drugega in poskrbimo za pogovor. Če pogovora nismo vajeni, si lahko za začetek pomagamo z različnimi temami. (Na primer: Kaj te je danes veselilo? Te je kaj užalostilo, razjezilo? Česa si se bal?) Če so otroci manjši in raje govorijo, kot jedo, lahko uvedemo pogovor na koncu kosila, ko je krožnik prazen.
• Počakamo, da vsi pojemo. Obed zaključimo skupaj. Lahko končamo z molitvijo ali drugim izrazom hvaležnosti. Skupaj pospravimo.

Skupni obed je torej prostor, kjer pokažemo, da smo si dragoceni. To je čas, ko skupaj ustvarjamo prostor sprejetosti, se vidimo, se spoštujemo, smo drug do drugega uvidevni in se drug drugega veselimo. Veseli smo, da smo skupaj.

Evharistija oz. sveta maša je najlepši obed, kjer smo deležni Boga samega. Začenjamo ga s kesanjem, ki predstavlja možnost, da sprejmemo sami sebe in drug drugega z vsemi napakami. Božja beseda je čas, ko Bog spregovori z nami in se lahko učimo Njegove modrosti. Darovanje je zgled prave ljubezni. Obhajilo je duhovna hrana iz katere izvira moč za življenje po evangeliju. Vse kar se velikega zgodi ob oltarni mizi, se na nek način odvija tudi ob naši družinski mizi, kadar se zmoremo ob njej srečati, se iskreno pogovoriti in učiti drug od drugega, kadar nam ni težko postreči in se znam veseliti medsebojne ljubezni.
Tudi če nam vedno ne uspe, da bi bili naši skupni obedi čas srečanja in veselega povezovanja v družini, vztrajajmo v prizadevanjih, da bi to vse bolj postajali. Čas, ki ga bomo tako preživeli, nam bo pomagal, da se bomo med seboj lažje pogovarjali in srečevali ter rasli v veselju, da smo skupaj. Naj bodo prazniki in tudi čas po praznikih polni lepih skupnih obedov!