V vsakdanjih odnosih, javnem prostoru in tudi v Cerkvi se pogosto srečujemo z
nestrpnostjo, prezirom in celo zaničevanjem bližnjega.
Delimo se na vaše in naše, leve in desne,
zgražamo se nad drugačnimi in drugače mislečimi in se imamo za boljše od drugih.
Vidimo, kam to pelje, saj okrog nas divjajo vojne, priča smo nasilju, povečuje se strah, drug drugemu ne zaupamo.
 Toda vse to se ne dogaja samo »tam zunaj«. 
Z enako držo se lahko srečamo tudi v naših domovih, med tistimi, ki so nam najbližji. 
Tudi doma se delimo, zapiramo vase, hitro presojamo in težko priznamo svoje napake.
Prav v krogu najbližjih se lahko učimo, kako ustvarjati prostor za vsakega.

V eni od družin so razmišljali tako:
Starša sva ta teden opozorila na prezir, ki ga opažava pri nas doma.
Pogosto se namreč zgodi, da se otroci ne držijo dogovorov in da ne opravijo svojih dolžnosti, kot smo dogovorjeni.
Namesto, da bi priznali težave in iskali rešitve, so se otroci izgovarjali, 
razlagali, da se trudijo in da pač nimajo vedno časa, ker se morajo veliko učiti.

Užalili so se, češ zakaj to govoriš meni, drugi so krivi, drugi so še slabši.
Starejši hčeri se je zdelo nesmiselno, da spet govorimo o tem in se je obnašala, kot da zgublja čas z nami.
Za nered so po njenem krive mlajše sestre. Vedla se je, kot bi bila boljša od vseh in 
kot da sama nima drugih težav, kot le te, da se mora ukvarjati z nami. S tem nas je prizadela.

Starša sva bila zelo jezna, a sva kljub temu skušala ugotoviti, kaj se sploh dogaja.
Običajno se ne pogovarjamo tako. Od kod taka drža?

Hčerko smo najprej ustavili, da se nima pravice postavljati nad nikomer.
Nato pa je sledil še daljši pogovor, da bi sploh razumeli, kaj se ji dogaja in od kod tak odziv.
Najprej ni znala nič povedati, še vedno je bila v drži, da je vse v redu
in da ima vse pod kontrolo, je pač malo sitna in se pač opravičuje in to je vse.
Kasneje pa je vendarle prepoznala, da jo zelo skrbi šola, da ima občutek, da ji bo zmanjkalo časa za učenje,
da jo obremenjujejo odnosi z vrstniki in jo preplavljajo različna čustva, ki jim ni kos. 
Ker se v tem kaosu težko sprejme, smo ji drugi odveč in ji gremo na živce.
Ko je priznala, da ima težave in ni popolna, je ob njej nastal prostor tudi za druge. 
Zmogla se je iskreno opravičiti.

Končno smo se lahko vrnili k izvornemu problemu in se pogovorili o tem,
kje ga lomimo, da stvari ne gredo, tako kot smo bili dogovorjeni.
Ko je vsak priznal svoj kos problema, smo lahko skupaj poiskali
nekaj dobrih rešitev, kako stvari popraviti.  

Spoznali smo, da nihče od nas ni popoln. Samo, če zmoremo sprejeti svojo nepopolnost,
nas bližnji ne bo ogrožal in ga bomo lahko sprejeli kljub njegovi nepopolnosti.
Pomembno je, da sledimo temu kar doživljamo, delimo z drugimi tudi to,
kar nam ni lahko priznati in tako odpirati prostor, 
v katerem bomo sprejeti in bomo lahko sprejeli tudi bližnjega.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako pa je pri vas?
Kaj vas ovira pri tem, da bi prav videli sebe?
Kaj vas ovira pri tem, da bi prav videli drugega?
Ali ste kdaj opazili, da vas drugi ogroža, kadar pri sebi česa ne sprejmete?
Kako to presegate?

In še naloga za družine
Na mizo položite družinsko fotografijo. Prekrijte jo z jesenskimi listi.
Vsak večer se pogovorite o tem, kako ste, kaj ste danes doživljali, kaj vas je skrbelo,
kaj vam je dobro uspelo in kje ste ga polomili. Ob vsakem iskrenem pogovoru odmaknite list iz fotografije.
Naj vam iskren pogovor pomaga bolj prav videti sebe in bližnjega.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.