Ljudje si pogosto zelo hitro ustvarimo mnenje o drugih.
Dovolj je en dogodek, ena napaka ali neprijeten trenutek in že mislimo, da vemo, kakšen je drugi.
Hitro ga postavimo v določen predal in ga začnemo presojati predvsem skozi to, kar nas moti.
V resnici pa je vsak človek veliko več kot njegove napake ali slabosti.
V sebi nosi dostojanstvo, pa tudi želje, talente in možnosti za rast.

V eni od družin so se vprašali, ali v drugem vidijo samo to,
kar dela narobe in ali znajo opaziti tudi dobro, ki se skriva v njem. Zapisali so tako:
Nekega popoldneva sem prišla po hčerko v šolo in takoj opazila, da je potrta.
Med potjo do avtomobila mi je povedala, da so jo starejši fantje spet zbadali, ker je majhne rasti.
Videla sem, kako zelo jo je to prizadelo.
Hčerka je občutljiva in takšne stvari dolgo nosi v sebi.
Včasih jo tako obremenijo, da jo zaradi njih ponoči celo tlačijo more.
Predlagala sem ji, da se skupaj pogovoriva s fanti.
Sprva je temu močno nasprotovala, a sem jo pomirila, da ne bo nič hudega.
Ko sva jih našli v šolski avli, sem v sebi čutila jezo.
Zdelo se mi je krivično, da se spravljajo na nekoga, ki se težko brani.
Najlažje bi bilo, da bi jih okregala in jim povedala svoje.
Potem pa sem se za trenutek ustavila in se vprašala, ali jih res vidim takšne, kakršni so.
Ali vidim samo skupino fantov, ki nagaja moji hčerki?

Zazdelo se mi je, da se dolgočasijo in iščejo pozornost.
Morda sploh ne vedo, kako zelo so njihove besede prizadele hčerko.
Odločila sem se, da jih ne bom napadla, ampak jih bom poskusila razumeti in nagovoriti.

Fante sva najprej pozdravili in se predstavili. Nato pa sem jim povedala,
da se jih hčerka boji ter da jo njihovo zbadanje tako prizadene,
da zaradi tega ponoči ne more spati. Fantje so se sprva smehljali in gledali v tla, potem pa so postali resni.
Povedala sem jim še, da hčerka pogosto sama čaka v avli, da pridem ponjo,
in jih vprašala, ali bi lahko kdaj popazili nanjo ali ji pomagali, če bi potrebovala pomoč.

Na moje presenečenje so takoj pritrdili.
Zdelo se je, kot da so veseli zaupanja, ki sem jim ga izkazala.
Takrat sem jih zagledala v drugačni luči. Niso bili več samo fantje, ki nagajajo.
V njih sem videla tudi nekaj dobrega – željo, da bi bili koristni, sprejeti in pomembni.
Tudi hčerki je odleglo in domov sva odšli pomirjeni.

V odnosih ni vedno lahko videti človeka za njegovim vedenjem.
Napake hitro opazimo, veliko težje pa prepoznamo stisko, strah, negotovost ali željo po sprejetosti, ki se lahko skrivajo za njimi.
To ne pomeni, da napake spregledamo ali jih opravičujemo, temveč da človeka ne ocenjujemo samo po njih.
Kadar v drugem vidimo tudi dobro in njegove možnosti za rast, mu damo priložnost, da naredi korak naprej in se spreminja.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Se vam zgodi, da ljudi prehitro "postavite v predal"?
Se vam je kdaj zgodilo, da je drugi videl v vas več, kot ste videli sami?
Kako lahko svojim bližnjim pokažete, 
da verjamete vanje in v njihove možnosti za rast?

In še naloga za družine ...
Vsak dan si izberite eno osebo – lahko je družinski član, prijatelj, sodelavec, sošolec, sosed ali znanec –
in ji povejte nekaj lepega, kar vidite v njej.
Nekaj, kar morda sama pri sebi težko opazi ali v kar včasih celo podvomi.
Poskusite v ljudeh opazovati več kot le njihove napake, slabosti ali vloge, ki jih imajo.
Iščite dobro, talente, trud in drobne stvari, ki jih delajo lepe in dragocene.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.