Olimpijske igre gredo h koncu. Naša bera medalj je obilna. 
Seveda bi si želeli še kakšno in če bi dobili tudi tisto, ne bi bilo nikoli dovolj. Takšna je pač naša narava. 
Ob tem se mogoče ni narobe ustaviti in pomisliti, kako pa bi bilo, če bi dobili vedno vse, kar si želimo. 
Kako bi izgledalo naše življenje, če bi vse kar vložimo, dobili povrnjeno, in bi kar sejemo, tudi poželi?

Če se vrnem k olimpijskim igram: kako bi izgledale, če bi tisti, ki jih prireja, to delal le z mislijo, da bo sam vse pobral? Mar ne bi v tej luči odpadle že naslednje igre? 
Čeprav dostikrat težko sprejmemo, da ne moremo sami požeti vsega, kar vsejemo, pravzaprav ves svet stoji na logiki velikodušnosti. 
Nekdo mora vsejati več, da ima kaj od tega tudi tisti, ki ni sejal ali ni mogel sejati. 
Nasprotna logika, ki nas pogosto zapelje je logika koristi, ki pa nas pušča prazne.

Pogovor z najbližjimi
Pomislite, kako izgledajo 'olimpijske igre' v vaši družini? 
Kdaj se tepete za medalje in kdaj potrpežljivo in velikodušno vlagate v 'organizacijo', da je vsem v družini lepo?

Naloga za vsakogar
Vsak naj si zamisli, kaj bo v prihodnjem tednu naredil za drugega, ne da bi pričakoval od tega korist zase. 
Naj ne ostane pri zamisli 😉.

____________________________________________

Vsebino spodbude za družine smo tudi tokrat povzeli po pridigi g. Petra Žaklja za današnjo nedeljo. 
Vabljeni, da jo preberete na novi spletni strani Mirenskega Grada in tam delite svoja razmišljanja ... ali na spodbudi za pogovor.

V kolikor potrebujete kakršnokoli pomoč ali bi se radi pogovorili, nas lahko pokličete ali nam pišete. 
Če še nimate kontakta, ga najdete vrstico zgoraj, če kliknete na spodbudo za pogovor.