Prejšnji teden smo razmišljali o tem, da nas iskreno iskanje resnice o sebi 
in drugem človeku vodi v bolj polno, mirno in veselo življenje. 
Tokrat bomo naredili še korak naprej in se ustavili ob misli,
da bomo le v resnici našli tolažbo.
Ne tiste hitre tolažbe, ki skuša napetost, bolečino ali jezo čim prej prekriti ali utišati, 
ampak tolažbo, ki človeka umiri. Včasih je le za preprosto priznati: 
težko mi je, nekaj se je nabralo v meni, ne razumem vsega.

V eni od družin so razmišljali in zapisali tako:
Nekega večera sem bila jezna na moža. 
Zdelo se mi je, da me ne sliši, da mi premalo pomaga in da sem za vse sama. 
Ko je nekaj čisto običajnega vprašal, sem mu odgovorila precej ostro. 
V meni je bilo veliko napetosti in najprej sem bila prepričana, da je on razlog za mojo jezo.
Ko sva se kasneje pogovorila, sem počasi ugotovila, da ni šlo samo zanj. 
Že čez dan se je v meni nabralo veliko stvari. Eden od otrok ni poslušal, v službi so me stvari prizadele, 
doma me je čakal kup opravil, sama pa sem bila utrujena in razočarana. 
Mož je bil samo tisti, ob katerem je vse to prišlo ven.
Ko sem si to priznala, sem se najprej malo umirila. 
Ni bilo lahko reči: »Oprosti, nisem jezna samo nate. V meni se je že ves dan nabirala napetost.« 
A prav ta resnica je prinesla olajšanje. Namesto da bi se še naprej vrtela v občutku krivde in očitkih, 
sva lahko začela govoriti o tem, kaj se v resnici dogaja.
Takrat sem začutila, da prava tolažba ni v tem, da imam vedno prav ali da za svojo jezo hitro najdem krivca. 
V resnici me najbolj potolaži prav to, da si upam priznati resnico: 
utrujena sem, prizadeta sem, preveč se mi je nabralo. 
In ko lahko to povem, se med nama odpre prostor za razumevanje, bližino in mir.

Težkih trenutkov ne moremo vedno preprečiti, lahko pa si pomagamo, da v njih nismo sami. 
In naš odgovor je vedno v resnici, ki je včasih preprosta: da je težko, da ni vse tako preprosto, kot se je zdelo na začetku,
in da nekdo ostane ob njem, ga vzame zares in ga ne pusti samega v tem, kar doživlja.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Kdaj se vam doma zgodi, da ste jezni na nekoga, potem pa ugotovite, da se je v vas nabralo še kaj drugega?
Kaj vam je v takih trenutkih težko povedati po resnici: da ste utrujeni, prizadeti, razočarani, preobremenjeni ali žalostni?
Kako lahko v vaši družini resnico poveste tako, da ne iščete krivca, ampak pot do razumevanja, tolažbe in miru?

In še naloga za družine ...
V tem tednu se poskusite v družini večkrat ustaviti in se vprašati: »Kaj se v meni v resnici dogaja?«
Ko začutite jezo, žalost ali napetost, poskusite najprej pogledati, kaj se skriva pod njo. 
Nato to tudi podelite. Upamo, da boste lahko začutili, da resnica ne oddalji, ampak potolaži in poveže.
Naj vam gre dobro!

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.