Že nekajkrat smo razmišljali o avtoriteti. 
Resnična avtoriteta ne izvira iz položaja ali moči, 
temveč iz notranje drže človeka – iz tega, kdo smo in s kakšnim srcem delujemo. 
Ljudje, ki jim zaupamo in jih prepoznamo kot avtoriteto, so jasni, odločni in iskreni v tem, kar živijo. 
Njihove besede imajo težo, ker izhajajo iz resnice, ne iz želje po nadzoru.
A vprašanje, ki se tiče nas, je: ali smo mi komu takšna avtoriteta?
Delujemo iz skrbi za drugega ali iz potrebe, da dokažemo svoj prav? 
Ko izhajamo iz ljubezni in ponižnosti, naši odnosi rastejo v zaupanje in povezanost. 
Ko pa želimo uveljaviti svojo voljo, med nami vznikne tekmovanje in razdalja. 
Prava avtoriteta se vedno rojeva iz srca, ki zna poslušati in služiti.

V eni od družin so zapisali tako:
Premislili smo, kdo nam predstavlja avtoriteto. 
Otroci so našteli učitelje, starše in katehete, odrasli pa smo za avtoriteto prepoznali 
svojega nadrejenega v službi ali druge ljudi, ki nas usmerjajo na naši življenjski poti.

Razmišljali smo, katere lastnosti naj bi imel človek z resnično avtoriteto. 
Tak človek je jasen in odločen, zavzet za to, kar je resnično, dobro in prav. 
Tisto, k čemur vabi druge, tudi sam v ponižnosti živi ter svoje moči ne uporablja za povzdigovanje nad bližnjim.

Vprašali smo se, ali smo mi komu kdaj takšna avtoriteta - da smo jasni, odločni in zavzeti za dobro ... 
Ugotovili smo, da sami pogosto ne delujemo kot resnična avtoriteta, 
temveč prej tekmujemo, kdo bo koga v čem »poučil«. 
Pri tem ne gre za resnično skrb za drugega, ampak pogosto za preprosto aroganco – 
željo, da bi dokazali, da smo boljši ali pametnejši od drugega.

Mož veliko prispeva pri skrbi za otroke – z njimi se popoldne uči in jih prevaža na različne dejavnosti. 
Jaz, žena, ga spodbujam, naj z otroki spregovori tudi o njihovem čustvenem svetu, 
saj se lahko tako še globlje povežejo. 
Ko skušam avtoriteto uveljaviti s pozicije moči in v ozadju čutim, da sem v gradnji odnosov »boljša« od njega, 
mož moj prezir začuti, se zapre in umakne. 
V drugem trenutku, ko moja spodbuda prihaja iz resnične želje po povezanosti, 
se mož drugače odzove – in takrat smo lahko skupaj.

Hčerki sta delili izkušnjo skupnega pisanja domačih nalog. 
Starejša je zadolžena, da mlajši po prihodu iz šole pomaga pri nalogi. 
Kadar ji to ni po volji, se nad sestrico povzdigne in jo med delom zbada, kar mlajšo prizadene. 
Takrat se upre in naloga ostane nedokončana. 
Povsem drugače pa je, kadar starejša pristopi z zanimanjem – 
mlajša to začuti, sodeluje in naloga je hitro opravljena.
Spoznali smo, da ko bližnjemu postanemo avtoriteta iz resnične skrbi zanj, nas to zares poveže.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako pa je pri vas?
Prepoznate, kdaj nastopate v vlogi avtoritete iz resnične skrbi za bližnjega? 
Ali kdaj v odnosih namesto resničnega dobrega želite predvsem uveljaviti svojo voljo? 
Kaj v vaše odnose prinaša ena in kaj druga drža?

In še naloga za družine
Na list papirja narišite veliko drevo – močno deblo in široko krošnjo. 
V naravi naberite nekaj suhih jesenskih listov. 
V prihodnjem tednu se trudite opaziti svoje bližnje ter jih spodbujati in opominjati z jasno, a ljubečo besedo. 
Zvečer si skupaj podelite, kako vam je šlo čez dan. 
Za vsako ljubečo spodbudo, ki ste jo namenili bližnjemu, na krošnjo drevesa nalepite en jesenski list. 
Želimo vam, da bo ob koncu tedna vaše drevo žarelo v toplih jesenskih barvah,
vaši odnosi pa v lepoti pristne povezanosti.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.