V življenju ne gre vedno vse gladko. 
Pridejo dnevi, ko smo utrujeni, ko nas skrbi, ko podvomimo vase, v druge in tudi v odnose, ki so nam pomembni. 
Takrat se lahko vprašamo: ali sem dovolj dober? Me ima drugi res rad? Se sploh razumemo?
Takšni dvomi so del življenja. Pravzaprav jih pozna vsak – v zakonskem odnosu, v družini, v prijateljstvih. 
Pomembno pa je, kaj z njimi naredimo. Ali nas zaprejo vase ali pa si upamo o njih spregovoriti?
V odnosih, kjer si lahko iskreno povemo, kako se počutimo – tudi ko ni vse lepo – se počasi gradi nekaj trdnega. 
Tam se lahko znova pojavi občutek, da smo sprejeti, da smo v redu in da nismo sami. 
In prav to nam pomaga, da gremo naprej, tudi ko ni lahko.
Kako to živeti v praksi? 
Kako si pomagati, ko pridejo dvomi, da nismo v redu?

V eni od družin so razmišljali tako:
V odnosu mož in žena se kdaj srečujeva tudi z dvomi.
Kadar sva utrujena, kadar naju obremenjujejo skrbi, kadar ne gre po najinih načrtih,
se prebudi strah in dvom, da sva se še v redu.
Žena podvomim, da sem dovolj dobra mama in gospodinja.
Dvom včasih raste naprej in naenkrat dvomim tudi v to, da me mož lahko vidi in razume.
Pogosto dvomim tudi, da sem za moža lepa in privlačna. 
Mož ima v takih trenutkih težko nalogo. Včasih doživlja, da bo narobe, karkoli bo povedal.
Če bo rekel, da ni tako hudo, mu bom očitala, da me ne razume, če se bo strinjal z mano, bo pa tako in tako katastrofa.
Nevarno je, da v takih trenutkih podvomi tudi sam vase. Zdi se, kot da ni pravega izhoda.

Pogosto nama pomaga, da se lahko o vsem tem pogovoriva še s kom tretjim – 
to so lahko prijatelji iz zakonske skupine, skupnosti ali duhovnik.
Hvaležna sva, da imava odnose, v katerih sva sprejeta in lahko spregovoriva o tem.
Pomagajo nama razumeti rane iz katerih izvirajo najini dvomi. 
Hvaležna sva tudi za vse spodbude, ki nama pomagajo presegati dvome.

Dvome lažje presegamo, če ne le slišimo, ampak tudi izkusimo, da smo v redu.
Zato se nama zdi pomembno, da večkrat pokaževa drug drugemu, da sva se vesela.
Pomembno je tudi, da se vsak bori s svojimi dvomi.
Ko žena kdaj ponovno podvomim vase, je na meni, da o tem spregovorim, a se hkrati tudi borim, da dvomom ne podležem.
Zares moram vzeti moževe besede, da sem v redu, da se me veseli in me ima rad. 
Zares moram vzeti tudi vse izkušnje, ki so to v preteklosti že potrdile.
Tako lahko kljub nepopolnosti stopam dalje z veseljem nad sabo in bližnjim.

Ko se učiva, da so dvomi del življenja in da jih zmoreva tudi presegati, se odpira prostor
tudi za otroke, ki se prav tako borijo z dvomi: dvomijo vase, v svoja prijateljstva, v to da so dovolj dobri, da jih starši lahko slišimo in razumemo …
Pomembno je, da zdrživa z njihovimi dvomi, da se jih ne ustrašiva in ne dopustiva, da se zapletamo v začarane kroge.
Skušava jim odpirati prostor, da se lahko o tem pogovorimo in jih spodbujava, da so v redu. 
Pomembno je, da tudi njim velikokrat pokaževa, da sva jih vesela, 
saj bodo na podlagi teh izkušenj lažje našli veselje nad sabo in nad življenjem. 

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Se kdaj srečujete z dvomi?
Lahko o njih spregovorite?
Kako dvome presegate?
Zmorete drug drugemu pokazati, da ste ga kljub težavam veseli? Kako?

In še naloga za družine ...
Skušajte se več pogovarjati o tem, kako doživljate sami sebe in si podelite morebitne dvome.  
Drug drugemu pokažite, da se ga veselite.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.