V vsakdanjem tempu hitro pozabimo, kako dragoceno je, 
da znamo res videti – sebe, druge, življenje okrog nas. 
Pogosto gledamo, a ne opazimo. Otrok pa gleda drugače: s srcem. 
Zaupljivo, preprosto, z iskricami v očeh in z odprtostjo za lepoto. 
Ko v družini poskušamo gledati z otroškim srcem, se učimo videti lepoto tudi v preprostih trenutkih – 
v pogovoru, drobni pozornosti, v pomoči drug drugemu. 
Nič velikega ni treba storiti; dovolj je, da znamo opaziti, da se ustavimo in se odpremo.

V eni od družin so razmišljali ... 
Pred kratkim smo imeli v naši družini prav tak trenutek. 
Ena od hčera se pogosto primerja z drugo. Tokrat je želela posnemati sestro pri risanju gradu. 
Ker ji ni uspelo tako, kot si je želela, je v razočaranju že hotela list zmečkati in vreči proč. 
Sestra pa je pristopila, pogledala risbo in rekla: »Meni je pa všeč, kako si narisala obzidje! Izgleda, kot da ga res nihče ne more preplezati.« 
Njene besede so ji narisale nasmeh na obraz. 
Ni šlo več za to, ali je risba popolna – pomembno je bilo, da jo je nekdo videl s srcem. 
Vsa vesela je risbo dokončala in jo shranila na nočno omarico.

Pri naju z možem pa je druga težava – najin pogled je večkrat obremenjen s tako ali drugačno koristjo. 
Oba imava težave z redom in stvari, če jih takoj ne pospravimo, ostajajo v kupih raztresene po celi hiši. 
Jaz, žena, na to opozarjam in se večkrat jezim. Mož pa večkrat hiti pospravljati, preden pridem domov 
– ne zato, ker bi si res želel urejenega doma, ampak zato, da ne bi bila huda nanj. 
Sama pa, ko vidim, da je pospravil, namesto da bi bila hvaležna, pomislim: »Pospravil je samo zato, ker sem se včeraj jezila.« 
Vsak od naju torej gleda drugega skozi svoj filter – žena skozi zamero, mož skozi željo, da bi imel pred ženo »mir«. 
In tako se najin pogled zapre, postane preračunljiv in nezaupljiv, najin odnos pa se krha. 
V resnici pa bi potrebovala samo to, da se za trenutek pogledava brez koristi – 
z iskrenim razumevanjem, da se oba trudiva po svojih močeh in da bi drug drugemu rada dobro. 

Takrat, ko uspemo za trenutek pogledati drug drugega s takim, 
otroškim pogledom, se spet spomniva, kako lepo je, ko sva zares skupaj.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako pa je pri vas?
Ali je tudi vaš pogled s čim obremenjen?
Kaj za vas pomeni »gledati z otroškim srcem«?
Kdaj ste nazadnje začutili, da vas je kdo res videl – ne le s pogledom, ampak s srcem? Pripovedujte si o tem.

In še naloga za družine
Na list papirja narišite veliko srce. Vanj boste vsak dan zapisali ali narisali eno stvar, 
ki vas je tisti dan ganila, razveselila ali v kateri ste opazili nekaj lepega.
To je lahko nasmeh, pomoč, lepa beseda, sončni zahod ali karkoli, kar vam je ogrelo srce. 
Na koncu tedna skupaj preberite, kaj vse ste opazili – 
in se spomnite, kako dragocen je svet, kadar ga gledamo z otroškim srcem.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.