V preteklih spodbudah smo odkrivali svojo vlogo v družini, med prijatelji, v šoli in službi. 
Tokratni nedeljski nagovor nam pomaga razumeti, da je v vseh odnosih naša temeljna naloga ustvarjati dom 
– prostor sprejetosti, po katerem vsi hrepenimo.

Kaj torej pomeni ustvarjati dom?
Vsi si želimo doma, kjer bomo slišani 
in kjer se bomo lahko učili slišati; kjer bomo ljubljeni in se učili ljubiti. 
Tak dom lahko raste le v tihoti srca, brez nepotrebnega hrupa, 
in ga lahko ustvarja samo tisti, ki zmore preprosto biti sam seboj v tihoti. 
Le kdor zmore preprosto biti to kar je, bo zmogel ob sebi ustvarjati prostor tudi za drugega, 
ga videti, slišati in sprejeti.

V družini so se vprašali, kako je s tihoto pri njih doma. 
Se zmoremo umiriti? Se zmoremo v tihoti ustaviti in srečati sami s sabo? 
Ugotavljali smo, da nam je to pogosto težko.

Mlajši otroci se težko umirijo. 
Že med pogovorom za mizo jih je pogosto potrebno ustavljati, 
saj se, namesto, da bi poslušali, vrtijo na stolu, se igrajo s papirčki in drug drugega dražijo. Kot da bi se ves čas moralo nekaj dogajati. 
Kot starša morava biti zelo vztrajna, ko jim pomagava, da bi se umirili. 
Verjameva, da si tega želijo, zato poseževa kdaj tudi z bolj ostro besedo, ki ji pogosto sledi to, da otroke vzameva v naročje. 
Ko se otrok umiri, počiva. Njegovo telo postane mehko in zdi se, da je končno zadovoljen.

Tudi starejšim otrokom je lepo, če se lahko umirijo, a si počitek in čas zase pogosto predstavljajo tako, da poslušajo glasbo, berejo knjige … 
Podobno velja za starše, ki takrat pogosto posežemo po telefonih in začnemo brati novice. 
Ko imamo čas zase, začnemo eni sanjariti, drugi pa smo z mislimi še vedno pri različnih opravilih, načrtih in urnikih. 
Čeprav si vsi želimo trenutkov, ko bi zmogli biti preprosto v miru sami s sabo 
in ob tem ustvarjati prostor za drugega, v resnici nismo navajeni tihote. 
Naš umik in tišina pogosto pomenita beg pred bolečino in čustvi, namesto, da bi se zmogli sprejeti. 
V tem nam drugi postaja odveč in je samo nekdo, ki moti naš »mir«. 
Ker premalo vadimo tihoto, se tudi v napetih trenutkih (ko pride do konflikta) ne znamo umiriti v sebi in slišati drug drugega. 
Predvsem starši si želimo, da bi se bolje naučili zadržati se v tihoti, kadar ne razumemo drugega. 
Namesto, da prepričujemo in spreminjamo drugega, bi si želeli umirjenosti in tihote, 
kjer je prostor tudi za to, da je lahko drugi zame skrivnost, ki se je veselim, čeprav je vedno ne razumem.

Radi bi stopili v šolo tihote. 
Začeli bomo tako, da bomo v tem tednu iskali trenutke tišine. 
Te trenutke ne bomo zapolnjevali s hrupom, sanjarjenjem ali razmišljanjem o skrbeh. 
Skušali bomo preprosto zdržati z vsem kar čutimo in se tega veseliti.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je s tihoto pri vas doma? 
Ali starši prepoznate, da si tudi mlajši otroci želijo tihote in pomoči, da bi se lahko umirili? 
Kaj pa starejši? Se zmorete umiriti in se v tišini srečati sami s sabo ali pa raje izbirate hrup oz. vas odnaša v sanjarjenje? 
Kaj doživljate, ko drugi vstopa v vaš »mir«? 
Vam je odveč, ali pa zmorete z njim deliti prostor tihote in ga sprejeti?

In še naloga za vse:
V tem tednu skušajte vsak po svojih močeh ustvarjati in iskati trenutke tišine: 
mlajši otroci naj se trudijo umiriti, govoriti bolj potiho, namesto risank naj se raje pocartajo pri starših. 
Starejši otroci in odrasli naj se v tem tednu trudijo pogosteje ugasniti računalnik, odmakniti mobitel ali zapreti knjigo 
ter skušajo vsaj nekaj trenutkov v dnevu preživeti v tišini, brez sanjarjenja ali odklapljanja od svojih čustev. 
Trenutke tihote skušajte prenašati tudi v čas, ko ste skupaj pri delu ali pri mizi. 
Zvečer se nato pogovorite o tem, kako vam je uspelo in kaj ste ob tem doživljali.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.