Se vam kdaj zgodi, da nekoga poslušate, pa slišite nekaj povsem drugega, kot je bilo v resnici izrečeno?
Da vam v glavi že steče lastna razlaga, še preden človek sploh dokonča stavek?
V odnosih se to dogaja pogosteje, kot si mislimo. 
Takrat ne slišimo in ne vidimo drugega takšnega, kot je, ampak predvsem svojo predstavo o njem.
V eni od družin so zapisali tako: 
Ravno te dni se je nekaj takšnega pripetilo v naši družini. 
Pri sosedih so praznovali dolgo v noč in zaradi hrupa z možem nisva mogla zaspati. 
Naslednji dan sva bila zato zelo utrujena in napeta, vsaka stvar naju je hitro zmotila, čakalo pa nas je še praznovanje pri sorodnikih. 
Dogovorjena sva bila, da gremo na praznovanje peš, kar je predlagal mož. 
Ko sva se pripravljala na odhod, pa sem pomislila, da bi bilo zaradi vremena, 
ki se je pripravljalo na dež, in najmlajšega otroka, ki bo po praznovanju verjetno zelo utrjen, morda bolje, da gremo z avtom.
Ko sem možu rekla: »Mogoče bi šli z avtom,« je on slišal: »Tvoj predlog ni dober.«
In ko mi je odgovoril:»Šli bomo peš, saj smo se tako dogovorili,« sem njegove besede slišala kot: »Briga me, kaj misliš.« 
V užaljenosti sem se usedla v avto in odšla na praznovanje z otrokoma, on pa je prišel kasneje peš.

Vsak od naju je imel takrat svojo razlago, kaj je drugi rekel, in nobeden od naju v tistem trenutku ni podvomil, ali je to, kar slišiva, sploh res. 
Oba sva v besedah drugega zaslišala napad, čeprav ga nihče ni izrekel. 
Šele ko sva se kasneje umirila in se pogovorila, sva ugotovila, da sva si besede razlagala skozi utrujenost, ne skozi resničnost. 
Povedala sem mu, kako zelo me zaboli, ko nimam prostora, da bi bila slišana, on pa je priznal, da je bil zaradi neprespane noči napet in brez potrpljenja. 
Ko sva si priznala, kaj se je dogajalo v vsakem od naju, se je med nama odprl prostor, kjer sva se lahko končno zagledala v pravi luči, 
ne skozi prizadetost, ampak kot človeka, ki sta utrujena, ranljiva in potrebujeta drug drugega.

V odnosih ni samoumevno, da se vidimo in slišimo. 
Lahko smo skupaj, pa vendar ostajamo vsak v svojem svetu, v svojih mislih, predstavah in občutkih. 
Šele ko si upamo popustiti, podvomiti vase in priznati, kaj se v nas dogaja, se lahko nekaj premakne. 
Takrat drug drugemu damo prostor in začnemo zares poslušati.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Se vam kdaj zgodi, da ne slišite, kaj vam želi drugi povedati?
Kdaj imate občutek, da niste zares videni ali slišani?
Kaj vam pomaga, da se lahko ustavite in drug drugemu prisluhnete?

In še naloga za družine ...
Vzemite si čas za kratek pogovor, kjer vsak pove, kako se počuti. 
Poskusite drug drugega poslušati do konca – brez prekinjanja in si ob tem pokažite, da vam je mar.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.