Ko govorimo o edinosti, pogosto mislimo, da to pomeni, da vsi enako razmišljamo, 
se o vsem strinjamo ali drug do drugega gojimo samo prijetna čustva. 
A to sploh ni mogoče. Že med najbližjimi ljudmi hitro opazimo, kako različno doživljamo iste situacije, 
kako različno izražamo čustva in kako hitro lahko vsak začne vleči v svojo smer. 
V čem je torej naša edinost? 

V eni od družin so zapisali tako:
Vsi v družini smo se strinjali, da mora edinost pomeniti nekaj drugega, saj sicer sploh ne bi mogla obstajati. 
Nemogoče je, da bi se ljudje o vsem zmeraj strinjali in bili vedno dobre volje. 
Med ljudmi vedno pride tudi do prepirov, slabe volje in različnih pogledov na situacijo. 
Zato smo začeli razmišljati, kaj bi edinost lahko pomenila.

Vprašali smo se, kdaj smo v družini najbolj občutili, da smo eno – da smo ista ekipa. 
Spomnili smo se ene sobote, ko smo dopoldne pospravljali stanovanje. 
Običajno je dan čiščenja tudi dan prerekanja, ker ima vsak svojo predstavo, 
kaj je pomembno in kaj bi raje počel. 
Poleg vsega je treba premagati še lenobo. 
Tisti dan pa je bilo drugače. 
Vsi smo imeli skupen cilj – da bi bil naš dom lep in urejen.

Hčerki sta pospravljali svojo sobo, midva pa preostale prostore. 
Dela smo se lotili brez prerekanja. Zanimivo je bilo opazovati, kako smo se med seboj spodbujali. 
Hčerki nista tekmovali, katera bo naredila več, ampak sta si pomagali. 
Tudi midva sva drug drugega spodbujala, da sva ostala osredotočena na to, kar je bilo res potrebno storiti, 
in nisva začela opravljati stvari, ki bi lahko počakale. 
Čutili smo, da smo ekipa, ki gre v isto smer. 
In prav v tem je skrivnost edinosti – da imamo skupno poslansvo.

V vsakdanjem življenju bodo vedno prisotne skrbi, utrujenost, obveznosti, različna pričakovanja. 
Če začne vsak gledati predvsem nase, na svoje interese in kako bo čas porabil zase, 
se ljudje počasi oddaljimo drug od drugega, čeprav živimo pod isto streho. 
Ko pa pogled obračamo navzven in si skupaj prizadevamo za isti cilj, 
ko skrbimo drug za drugega in smo pripravljeni pomagati in poslušati, 
se začne graditi prava povezanost. 
Ne zato, ker bi bili vsi enaki, ampak ker vsak podarja delček sebe za skupen cilj. 
Povezanost namreč ne raste iz vprašanja »kaj jaz dobim«, ampak iz vprašanja »kaj lahko prispevam«.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Ob katerih priložnostih ste se v družini/skupnosti/med sodelavci počutili kot eno?
Katere navade, misli ali vedenja vas potisnejo v individualizem namesto v povezanost?
Ali imate kakšen skupen cilj/poslanstvo, ki vas ves čas povezuje? Če ga nimate, si ga postavite. 

In še naloga za družine ...
V družini, skupnosti, med prijatelji ali sodelavci, si izberite dosegljiv skupni cilj. 
Pogovorite se, kako bi cilj izpolnili in pomislite kaj lahko vsak prispeva, da dosežete cilj. 
Na tej skupni 'misiji' opazujte in pomislite kako lahko pomagate drugemu in ne le kako boste opravili svoj del. 
Spodbujajte se, pohvalite male korake, opazite trud. 
Ob koncu tedna si podelite kako vam je šlo, kaj vam je bilo težko in kaj vam je dajalo korajžo, da ste vztrajali. 

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.