Vreme nam je bilo od začetka do konca našega srečanja naklonjeno, tako da smo dneve izkoristili za pohode na katerih smo spoznavali nove kotičke in imeli veliko časa za pogovore in razmišljanje v tišini. Na tej poti nas je kot vsa leta do sedaj, vodil Peter Žakelj, ki smo mu zelo hvaležni, za vso podporo in pogovore. Spodbude so nam kot markacije na poti do resničnega veselja v naših življenjih.
Prvi dan smo se na hitro razpakirali, in se v poznem dopoldnevu odpravili do Zapotoških slapov iz zadnje Trente; Pot je bila lahka in položna, ves čas pa nas je spremljala voda; Ko smo prišli do zadnjega slapa od koder se grapa zapira v neprehodne stene, smo iz želje, da bi našo pot še malo podaljšali, začeli raziskovati. Tako smo odkrili pot, ki je vodila višje v gozd. Po krajšem delu uhojene steze, kjer nam je bilo v izziv plezanje, smo prišli do še enega slapa in veselje je bilo veliko. Dragoceno je bilo to, ko smo si drug drugemu pomagali na poti čez ovire in težke prehode, ter ob tem premagovali strah in negotovost. Gradilo se je tudi zaupanje in utrjevalo prijateljstvo. Prijetno utrujeni smo si zvečer v domu skuhali večerjo in kmalu zaspali, saj je bil pred nami še cel vikend.
V petek smo se takoj po zajtrku zapeljali do Vršiča od koder smo po dobri uri hoje prišli na razgleden travnik kjer smo opazovali vršace Julijcev, Jalovec, Škrlatico, Prisojnik lep razgled se nam je odpiral proti tromeji, Ratečam in Planici; Pred številčnimi pohodniki smo našli odmaknjen kotiček na velikem travniku, kjer smo se okrepčali z dobrotami, ki smo jih zjutraj skupaj pripravil in si jih tudi skupno podelili; Razmišljali smo o naših hrepenenjih in se pogovarjali o tem kako živa hrepenenja v nas živeti, kaj nas razveseljuje v življenju in če nas vse to vodi naprej ali nas vleče navzdol. Na poti nazaj še zadnji pogled na Mojstrovke in ajdovsko deklico, potem pa po dolini Trente, ki se je že kopala v senci, nazaj. Besed nam kljub hoji in svežemu zraku kar ni zmanjkalo. Ob vožnji nazaj smo se ob pogledu vojaška pokopališča spominjali tudi zgodovine, in vseh težkih dogodkov, ki so se zgodili tukaj;
Pripravljeni na nov dan in napolnjeni z navdušenjem, da nas je lahko toliko v miru skupaj, smo se v soboto podali v dolino Bavščice, kjer smo v malo bolj svežem jutru lovili sonce vse do planine Bala in od tam naprej do velikega travnika, kjer smo se ustavili ob priliki o izgubljenem sinu in razmišljali o sočutju in tekmovalnosti. Zvečer smo se družili ob igranju kart in petju.
Zadnji dan smo kot složna ekipa vse pospravili nazaj na svoje mesto, spakirali svoje stvari, ter se odpravili na še zadnji izlet; Zadali smo si krajši pohod - ogled korit Nemčlje, nedaleč stran iz Loga. Čudovite vdolbine, ki jih je oblikovala voda, so nas spodbudila k razmisleku o tem, kako vztrajno se je treba soočati s problemi, da jih lahko zgladimo, da nas ti ne vlečejo navzdol. Tako lahko z njimi, prav tako kot ob pogledu na deročo vodo čez gladke skale, tudi mi hodimo svojo pot osebne rasti in se veselimo težjih preizkušenj in prijetnih trenutkov, drug z drugim.
