V torek, 17. marca 2026, smo v Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani molili križev pot. Prostor se je povsem napolnil z brezdomci in prostovoljci, saj se nas je zbralo več kot 50. Molitev je spremljala glasba s postnimi pesmimi in marsikdo od brezdomcev je zraven zapel.

Postaje križevega pota so oblikovali brezdomci s svojimi življenjskimi pričevanji. V preteklih dneh so prostovoljci ob srečanjih z brezdomci prisluhnili njihovim zgodbam in jih zapisali. Križev pot ni bil le molitev, ampak srečanje z resničnimi križi ljudi. Vsaka postaja je nosila osebno zgodbo o nasilju, izgubi, odvisnosti, padcih in počasnem vstajanju.

Ob Jezusovi poti se je razkrivalo, kako zelo je njegovo trpljenje podobno življenju ljudi na robu. Bog ni daleč od trpljenja, temveč je navzoč prav v njem. Tudi tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno, ostaja majhno, tiho upanje, ki človeka znova dvigne.

Vzdušje je bilo mirno in slovesno. Prav ganljivo je bilo, kako so vsi prisotni podoživljali zgodbe, polne bolečin, neuspehov in porazov. Kako najti smisel za pot naprej, ko pa vsakdo ve, da jutri ne bo nič drugače? Kako ohranjati dostojanstvo in vztrajati v bedi in osamelosti?

Ena od izpovedi pravi: »Težko si odpustim napake, ki jih ponavljam. Nisem stabilen, vračam se na stara pota. Zdi se mi, da izgubljam čas, življenje pa teče dalje. Zato sem razočaran in jezen sam nase. Boli me tudi to, da razočaram tiste, ki me imajo radi. Želim si odpuščanja tistih, ki sem jih pustil na cedilu.«

Prisotnost Boga med ubogimi zelo živo doživljamo dan za dnem. Veseli in hvaležni smo, da ima tudi molitev v dnevnem centru svoje mesto in da čutimo, da ima Bog uboge zelo rad.

Gospod, ostani z nami. Ko se zdi, da je vsega konec, ohranjaj v nas tiho upanje na nov začetek.