Ob napovedi toplejšega vremena, konec tedna, smo pomislil, da bi šli nekam bližje morju. Z Mihom sva vzela pobudo za organizacijo našega nedeljskega druženja in tako sva organizirala pohod, na najvišji vrh v slovenski Istri, na Slavnik (1028m). Tam kjer še piha burja in prav tako že zadiši po morju.
Od prejšnjega izleta sva tokrat panirala krožno pot in na poti nazaj še morebitni postanek ob gradu Miramar..
Bližal se je vikend, pa ni bilo še nobenega večjega odziva na povabilo. Tudi midva sva šla naprej z mislijo, da sva že vse povedala in napisala dovolj informacij. Nihče pa ni razmišljal in izpostavil dileme - da v resnici ne vemo, kaj si drugi želi in kako bi vsak rad prispeval k skupnemu izletu. Sobotni popoldan smo ob spodbudah skupnosti, namenili pogovoru, kjer smo se lahko ustavili ob vseh problemih, trenjih in predvsem drug ob drugemu. 
Ko smo v nedeljo skoraj krenili na pot, v lep sončen dan, smo tik pred zdajci ugotovili, da sploh ne vemo točno, kdaj in kam naj bi šli, saj smo plane spreminjali in debatirali, kaj bi bila boljša in bližja varianta. Vsak je imel v mislih drugačno sliko, kam naj bi šli, a nihče ni v polnosti v zel pobude za koordinacijo, da bi se zložili skupaj. Tako smo se nemirni ponovno ustavili, pred na pol spakiranimi avtomobili in skupaj dorekli, kje naj bi bil naš cilj in zakaj. Odpravili smo se na Školj sv. Pavla nad Vrtovinom (520m).
Ravno prav strma steza ob kateri je postavljen tudi križev pot, nam je bila prispodoba, da ni tako preprosto in samoumevno, da nas je toliko lahko skupaj in v miru, še sploh, ko želimo želje in ideje udejanjiti konkretno.
Ko smo se tako olajšani povzpeli na razgledno planotasto vzpetino, smo veseli zapeli, je angel Gospodov oznanil Mariji... Okrepčali smo se s prinesenimi dobrotami in se na bližnjem travniku malo odpočili.
Da ne bi prehitro zaplavali na lovorikah zadovoljstva, da "zdej pa smo že tam", smo naš izlet zaključili s prepirom ob sladoledu v Vipavi. Ponovno smo zatavali med vrtenjem v neizrečenih željah v nas samih, brez da bi jih podelili in skupaj o vsem razmišljali.

Ne nismo še tam. In to ni narobe in ni problem, bolje je da se skregamo, da govorimo in si delimo, kot pa da se vsak vrti v svojem svetu.
Potrebnih je še veliko korakov po poti do sebe..do drugega...da smo lahko skupaj, tukaj, tam...kjerkoli.

.......se nadaljuje =)

Nika in Miha