Ko me je Nuša na dnevu prostovoljcev povabila na terensko delo, sem sprva odklonil. To se mi je namreč zdelo čisto preveč izven moje cone udobja. Mi je pa vabilo ostalo v mislih. Spraševal sem se, koga vse srečamo na ulici, ko se sprehajamo po Ljubljani, pa tega niti ne opazimo. Terensko delo se mi je zdelo dobra priložnost, da to preverim na lastne oči, poleg tega pa morda naredim še nekaj dobrega. Pri odločitvi je pomagalo tudi dejstvo, da imam čas ravno v času, ko terensko delo poteka. Nekaj mesecev kasneje se štejem med redne člane terenske ekipe. 😊

Odzivi brezdomcev na naše obiske so različni od osebe do osebe, pa tudi od dneva do dneva. Kakšne dni se zdi, da so vsi zelo zadržani, kak drug dan bi se jih večina pogovarjala le o trivalnih, vsakdanjih stvareh. Vsake toliko pa pride tudi dan, ko se zdi, da se vsi ukvarjamo samo z globokimi vprašanji o življenju, vesolju in nasploh vsem.

Prejšnji četrtek sva se s Tilnom ob enih odpravila izpod Plečnikovega podhoda in se naprej sprehodila skozi Kongresni trg. Tam sva srečala nekaj stalnih znancev in se na najino presenečenje zelo hitro vpletla v resen pogovor o življenju na cesti in poti naprej. Tilen, ki  zadevo bolj pozna, je pomagal s konkretnimi predlogi, jaz pa sem kot bolj svež prostovoljec lahko ponudil le posluh in sočutje za stisko. V dotičnem primeru je bila glavna težava odvisnost od alkohola. Nato sva se odpravila naprej po centru Ljubljane. Na Petkovškovem nabrežju sva pristopila h gruči, sestavljeni pretežno iz odvisnikov od drog. Nekateri izmed njih so bili odprti za pogovor o vsakdanjih rečeh. Povabila sva jih v dnevni center na druženje ob toplem obroku. Nekaj zanimanja je bilo tudi za nastanitev in povedala sva, da imamo trenutno prosto posteljo.
Na poti nazaj sva na Prešernovem trgu srečala rednega gosta našega centra in ga povabila, da pride z nama v naš improviziran “frizerski salon”. Sam sem imel malo treme, saj je dolžnost frizerskih storitev padla name. Vendar je bila stranka s končnim rezultatom zelo zadovoljna, s tem pa tudi jaz.

Približno tako poteka tipični obhod centra Ljubljane, kar predstavlja le en del terenskega dela. Večkrat se odpravimo tudi v druge dele Ljubljane, obiskujemo ljudi na domu in jim pomagamo pri vsakodnevnih opravilih. Pogosto pa se na dnevnem redu znajdejo še druge, raznolike aktivnosti.

Če s posluhom pristopiš k ljudem, ki so v taki ali drugačni obliki končali na cesti, se te različne zgodbe slej ali prej dotaknejo. Vsak ima čisto svojo zgodbo, vendar pa hitro opaziš, da so nekatere stvari skupne vsem. Večkrat se zgodi celo to, da v kakšnem od njih najdeš tudi sebe. Zame je to opomin, ta to kar imam(o) ni samoumevno in je vsak dan potrebno zavestno vlagati trud v lepši jutri.