Z Mirenskega Grada smo se odpeljali proti oblačnemu nebu, le sem pa tja je se je pokazalo sonce. Po slabih 40 minutah vožnje smo se z gorenjske dobili v Senožečah, kjer je bilo naše izhodišče; Napolnili smo nahrbtnike z dobrotami, se še do konca napravili, vzeli palice, ter se odpravili na pot. Ta se je najprej vila med hišami in nato nadaljevala po malo neprijetni in blatni poti navkreber. Bolj kot smo se vzpenjali, lepše se je odpiralo pred nami- razgledi in pa tudi za oblaki, se je kazala jasnina.

Skupina je skupaj lepo in složno napredovala. Potrebovali smo tudi nekaj spodbud, da smo nekateri mirili "konje", spet drugi pa tudi, da so delili z ostalimi, če bi želeli bolj pogovorni tempo hoje; Tako, da smo se usklajevali, se počakali, na koncu si tudi dali duška in malo potekli proti vrhu.

Ko se je pred nami začela odpirati planota, so tudi nam zažarela lica;  Celo pot do vrha se je slišalo prijetno kramljanje in smeh. Vedno je veliko stvari, ki si jih imamo za povedat, podelit in ko smo skupaj se odpirajo vedno nove. 

Na našem cilju - Velika Vremščica (1027 m), se nam je pogled odpiral proti morju, Javornikom, Slavniku. Za trenutek se je odprl pogled na Snežnik in Nanos, ki je odvrgel svojo "megleno kapo".

Na travniku zgoraj, smo skupaj pomalicali, kar smo prinesli s seboj, se malo martinčkali ter se tako okrepčani in odpočiti odpravili še do kapelice sv. Urbana, ki je poznan kot zavetnik pastirjev. Za prebivalce Vremske doline je imela velik pomen v preteklosti zaradi gozda, sena in paše. Nekdaj so prostrani travniki dajali pašo mnogim tropom ovac. Pri cerkvici so pozvonili na zvon in se od tam odpravili nazaj v dolino.

Kot pravijo, gre navzdol vedno hitreje, še bolj "luštno" pa je bilo, ko smo zapeli. 

Nika