Dopoldne otroci skozi zgodbo deklice Heidi odkrivajo, kako ljubezen spreminja naša življenja. Pri tem nas spremlja letošnje oratorijsko geslo: »Ljubezen me spreminja!« Popoldnevi pa so namenjeni ustvarjalnim delavnicam, športnim igram, druženju in prepevanju.
Za 112 otrok skrbi 37 animatorjev in voditeljev. Nepogrešljiva pa je tudi pomoč številnih posameznikov in družin, ki s svojo pripravljenostjo, delom in srčnostjo soustvarjajo okolje, v katerem se vsak lahko počuti sprejetega in doma.
Priprave na oratorij so se začele že v preteklem tednu. Animatorji smo se ob podpori voditeljev srečevali pri molitvi, katehezah, petju in skupnem delu. Ob prebiranju zgodbe o Heidi smo tudi sami vedno znova odkrivali, da ljubezen najprej spreminja nas. Njena preprostost, veselje in odprtost za druge so zaznamovali tudi naše priprave.
Poseben del priprav je bil namenjen skupnemu življenju na Mirenskem Gradu. Nekateri animatorji in pomočniki smo tam tudi bivali. Dopoldneve smo namenjali pomoči v kuhinji, urejanju skupnih prostorov in okolice ter različnim opravilom na vrtu in njivi. Ob tem nismo spoznavali le kmečkega načina življenja, ampak tudi vrednoto skupnega dela, medsebojne pomoči in odgovornosti. Prav vsakodnevna opravila so postala priložnost za pogovor, smeh, sodelovanje in sklepanje novih prijateljstev.
Popoldnevi so bili namenjeni pripravi katehez, ustvarjalnih delavnic, oratorijskih iger in drugih aktivnosti. Kateheze smo najprej preizkusili med seboj z igro vlog ter iskali najboljše načine, kako otrokom približati letošnje sporočilo. Vsako leto znova ugotavljamo, da je izvedba katehez med animatorji pogosto zahtevnejša kot sama izvedba pred otroki.
Ker smo velik del organizacijskih priprav opravili že prej na skupnih srečanjih in videokonferencah, smo si lahko v teh dneh vzeli več časa za pogovor. Spregovorili smo o prijateljstvu, stiskah, pogumu za iskrenost in o tem, kaj je res pomembno, da kot animatorji naredimo in opazimo. Razmišljali smo, da je najprej pomembno, da znamo otroka opaziti – ne le njegovega vedenja, ampak tudi njegove potrebe, veselje ali stisko. Da si vzamemo čas za poslušanje, da znamo biti blizu, spodbuditi, potolažiti in vključiti. Ugotavljali smo, da otroci pogosto ne potrebujejo popolnih animatorjev, ampak ljudi, ki jih vidimo, jim prisluhnemo, jih sprejmemo in jim s svojim zgledom pokažemo, da je vsak dragocen.
Vsak večer smo se zbrali pri skupnem obedu, za katerega so z veliko ljubezni poskrbeli naši kuharji in številni pomočniki. Dan pa smo vedno sklenili z molitvijo, pri kateri smo Bogu izročali otroke, njihove družine, animatorje in ves teden, ki je bil pred nami. V teh trenutkih smo se zavedali, da vsega, kar pripravljamo, ne ustvarjamo sami, ampak ga želimo graditi skupaj z Njim.
Pri pripravah so dejavno sodelovale tudi družine. Mame so pripravljale materiale za kateheze, očetje pomagali pri izdelavi kulis za oratorijsko igro in opravljali različna tehnična dela, otroci pa so po svojih močeh pomagali pri številnih opravilih. Skupno delo, pogovori, petje in smeh so še utrjevali prijateljske vezi ter potrjevali, da je oratorij veliko več kot enotedenski program za otroke. Je dogodek, ki povezuje družine, animatorje, prostovoljce in vse, ki soustvarjajo življenje na Mirenskem Gradu.
Prav v tem se kaže tudi sad našega celoletnega srečevanja. Srečujemo se ob različnih dejavnostih, prostovoljskem delu, molitvi in praznovanjih. Skupaj rastemo, si pomagamo in gradimo občestvo, v katerem ima vsak svoje mesto. Oratorij zato ni začetek nečesa novega, ampak naravno nadaljevanje odnosov, ki jih skozi leto živimo in poglabljamo.
Te dni je Mirenski Grad poln otroškega smeha, igre in veselja. Ob liku deklice Heidi otroci odkrivajo, da ljubezen ni nekaj velikega in nedosegljivega, ampak se skriva v drobnih vsakdanjih dejanjih – v prijazni besedi, pripravljenosti pomagati, odpuščanju, iskrenem pogovoru in pozornosti do človeka ob sebi. Prav iz teh majhnih dejanj rastejo veliki odnosi.
Želimo si, da bi udeležence oratorija vse dni spremljal Heidin zgled preprostega, veselega življenja, hvaležnosti in ljubezni do drugih. Še bolj pa si želimo, da bi spoznanje, da ljubezen spreminja, ponesli s seboj v svoje družine, šole in vsakdanje življenje.
Naj še dolgo po koncu oratorija v naših srcih in dejanjih odmeva letošnji vzklik:
Ljubezen me spreminja!