Na Mirenskem Gradu smo od 5. do 10. julija pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote po dvoletnem premoru pripravili počitniški teden. Animatorji, starši in otroci smo razmišljali o življenju blaženega Carla Acutisa. Skupaj z njim smo ves teden spoznavali, da je naše življenje bolj polno in veselo, če v vsem iščemo globlji smisel in živimo za neskončnost. Zato je bilo naše oratorijsko geslo: Odpri srce za neskončnost!
Carlo je bil mlad fant, ki je znal živeti z veseljem in biti zares svoboden. Prizadeval si je opaziti bližnjega, razvijati talente in biti hvaležen za vse podarjeno. Pri svojih 15-ih letih je vedel, da so preizkušnje in trpljenje pot do nebes, za katere je živel in kamor ga je klical Bog. Bil je navdušen nad naravo in življenjem.
Že prvi dan nas je nagovoril in nas vabil k temu, da bi se tudi mi znali veseliti, kot se je on. Kako lepo je lahko to, da preprosto smo in lahko živimo! Izbrali smo imena svojih skupin in svoje vzklike, ki smo jih z navdušenjem vzklikali vsak oratorijski dan. Skupnega duha smo urili ob športnih igrah, kjer smo se preizkusili v različnih izzivih. Čakale so nas tudi delavnice, kjer smo krepili svojo iznajdljivost, radovednost in ustvarjalnost. Nastali so čudoviti izdelki, spletli smo nove prijateljske vezi, se naučili in spoznali kaj novega ter se obenem imeli zelo lepo.
Carlo nas je učil odpovedi, da bi lahko bili zares svobodni. Čeprav je imel zelo rad sladkarije, klepetanje in igranje igric, je čutil, da se mora premagati in znati ustaviti. Ugotovili smo, da se je tudi nam težko odpovedati raznim stvarem, na primer telefonu, čokoladi ali pa se nehati igrati, ko nas pokliče mama. Popoldne, so bile na vrsti vodne igre, ki so bile še posebej zabavne.
Tretji dan smo v dramski igrici videli Carlove prijatelje – vratarja, brezdomce, sošolce. Carlo je bil pozoren do vsakega, opazil je njihove stiske. Srce je odprl za vsakega, ki ga je srečal. Tudi mi smo se spraševali, koliko ljudi vsak dan srečamo in ali jih zares opazimo. Kako lepo je, ko nas nekdo vidi, pozdravi in nas je vesel. Tudi mi smo bili podobni Carlu, ko smo druge otroke povabili k igri, pozdravili mimoidoče in koga ogovorili. Potem pa smo se odpravili na pravo pustolovščino – spoznavali smo naravo in iskali bisere prijateljstva. Zaupanje, skrb za drugega, pogovor,.. to so pravi zakladi, ki gradijo naša prijateljstva.
Oratorijska zastava je spet zaplapotala v vetru ob melodijah naše oratorijske himne in že se je pričel četrti dan. Spoznavali smo, kako je Carlo s svojimi talenti delal dobro. Boga je želel približati svojim prijateljem, zato je ustvaril spletno stran o evharističnih čudežih. Tudi mi lahko z vsem, kar nam je podarjeno, naredimo nekaj dobrega in smo s tem lahko bližje našemu Stvarniku. Pri veliki igri smo mu pomagali iskati podatke o evharističnih čudežih in skupaj smo potovali po svetu. Peljali smo se celo z letalom!
Carlo je kljub svoji bolezni in bolečinam ostal vesel in pozoren do drugih. Na življenje je gledal v luči neskončnosti. Živel je za nekaj več, zato je bilo trpljenje zanj le pot do tja, kjer je Bog. Tudi mi se srečujemo s preizkušnjami, Carlo pa nas uči vztrajati in potrpeti.
Čeprav je bil Carlo povsem navaden fant, pa je bil izreden v tem, kako polno je živel. Prav s tem je nagovarjal vse, ki so ga poznali. Prav nič mu ni vzelo veselja nad življenjem in smisla, kljub preizkušnjam. Njegov cilj pa je bil jasen – živel je za neskončnost, kjer je srečal svojega najglobljega prijatelja, Boga.
Po njegovem zgledu si tudi mi želimo vztrajati v tem kar smo ob Carlovem zgledu spoznavali cel oratorijski teden - se veseliti življenja in prijateljstev.
Mirijam Šivec
