Na tradicionalne duhovne vaje v hribih, smo se letos podali na čudovito območje naravnega parka Rakov Škocijan. Potekale so pod vodstvom g. Petra Žaklja od 8.-11. avgusta. Nabrala se nas je pisana druščina družin in posameznikov zelo pestre starostne sestave; od najmlajših v nahrbtnikih, do starejših z nahrbtnikom ali dvema na ramenih ;).

Nastanjeni smo bili v domu CŠOD Rak in od tam ubirali ture na bližnje hribe. Na naših poteh nas je spremljala osrednja tema duhovnih vaj »Živeti Evangelij vsak dan«.

Prvi dan nas je spremljalo spremenljivo vreme, zato smo se odločili za raziskovanje bližnje naravoslovne poti po Rakovem Škocijanu. Ogledali smo si Veliki naravni most, preizkušali akustiko Tkalce jame in adrenalinski vzpon iz nje ter si ogledali ruševine cerkvice svetega Kacijana po katerem je Rakov Škocijan dobil ime. Ustavili smo se na travniku v bližini reke Rak in premišljevali, da je potrebno v življenju sprejeti križ in odpoved, če se želimo odpraviti za Jezusom in živeti po Evangeliju. Pogovarjali smo se ali smo v življenju na Poti, si prizadevamo za Resnico in polno Življenje ali bolj iščemo počitek, kompromis in užitek. Ob bližajoči se nevihti smo pohiteli na varno in pogovor nadaljevali v iskanju bistvenih značilnosti kristjana oz. po čem naj bi nas svet prepoznal. Strinjali smo se, da naj bi nas ljudje prepoznali po služenju bližnjemu v ljubezni. Popoldne smo se odpravili še na drugi del učne poti in si ogledali še Mali naravni most in Zelške jame ter večer zaključili s sveto mašo.

Drugi dan smo se zbudili v sončno jutro in se podali malo višje. Obiskali smo hrib Slivnico, ki se razprostira nad krajem Cerknica na nadmorski višini 1114. Pot je bila razgibana, vodila nas je po soncu, skozi gozd in travnik. Srečali smo krave in občudovali konje na paši ter se na vrhu razgledali po bližnji okolici in cerkniškega jezera. Okrepčali smo se z malico iz nahrbtnika, se povzpeli še čisto na vrh hriba, poiskali miren kotiček za razmišljanje in se ustavili ob temi »Moli in delaj«. Ugotavljali smo, da velikokrat delujemo iz kalnih izvirov lastnega častihlepja, dokazovanja ali popolnosti. Molitev pa naj nas bi vodila in prečiščevala naše vzgibe, da bi vedno bolj delovali iz vzgibov Svetega Duha. Po večerni sveti maši so se nekateri ponovno odpravili proti Slivnici v upanju, da bodo gledali zvezdne utrinke, teh menda ni bilo, so jih pa med »meditacijo« obiskale krave in konji.

Tretji dan smo že bili pripravljeni, da se povzpnemo še nekoliko višje na mogočen gozdnati greben Javornikov. Obiskali smo najvišji vrh Veliki Javornik. Vzpon nam je odsvetoval domačin rekoč, da se okrog potepa medvedka in išče slasten zalogaj. V veri, da »če je Bog z nami, kdo je zoper nas », smo se pogumno podali naprej in vmes glasno klepetali, da bi odgnali morebitne zveri. Pot je bila sicer strma, ponekod slabo shojena in zaraščena, a maline ob njej so vabile višje in višje…vse do vrha. Poglobili smo se v temo o »Tihoti« in ugotavljali, da če želimo v življenju kaj pametnega narediti, si moramo vzeti čas za tihoto v kateri damo prostor Bogu, da nam spregovori na srce. V dolino smo se tokrat podali po položnejši poti in imeli čas za nabiranje malin, pogumnejši pa so se po strmini zakadili do avtov in nas prišli iskat. V zahvalo smo zvečer vsi jedli odličen sladoled z malinami.

Zadnji dan duhovnih vaj smo se iz vasi Planina povzpeli mimo razpadajoče cerkvice svetega Duha na Planinsko Goro do cerkvice svete Marije. Od tam smo se povzpeli na vrh Grmade, kjer smo imeli čudovit pogled na Planinsko polje in okoliške hribe. Duhovne vaje smo zaključili na senožetih in razmišljali o »Vztrajnosti v dobrem.« V dolino smo se podali z mislijo, da je za dobre odnose potrebna dobra molitev, taka, kjer verjamemo v Očeta, ki nas ljubeče vodi, njegovo vodstvo sprejemamo in ne protestiramo. Poslovili smo se hvaležni za vse vzpodbude in lepote, ki smo jih bili v teh dneh deležni.