Kako biti resnično sočuten?

Po trimesečni pavzi zaradi epidemioloških omejitev smo se prostovoljci 22. februarja ponovno dobili na dnevu prostovoljcev. V tem času smo ga nekateri že kar precej pogrešali. Kot običajno smo naše srečanje začeli s pogovorom ob izbrani temi. Tokratna rdeča nit pogovora je bilo razmišljanje o sočutju. Kaj pravzaprav pomeni biti so-čuten do so-človeka? 

Ena izmed pomembnejših izhodiščnih točk našega razmišljanja in razprave o tem je bila ugotovitev, da moramo biti najprej sočutni do sebe, preden smo lahko sočutni do drugega. Da lahko drugemu kar se da učinkovito pomagamo, moramo najprej biti pripravljeni pomesti pred svojim pragom. To pa je ravno tisto, kar je velikokrat najteže. Tako kot brezdomci imamo tudi mi svoje obrambne mehanizme in da bi razumeli njihove, moramo najprej znati prepoznavati svoje. Tu smo se strinjali, da se nam vsem velikokrat zatakne, na dobri poti pa smo, če se znamo o tem odkrito pogovoriti. Prav ta naša prostovoljska srečanja so lepa priložnost za to. 

Po uvodnem pogovoru smo se razdelili v manjše skupine, kjer smo se ob temi še nekoliko bolj ustavili. Razprava je bila zelo zanimiva, na kar je kazalo že dejstvo, da je nekaterim za pogovor kar zmanjkalo časa. Sklepne misli razmišljanja so nato predstavniki skupin predstavili še vsem ostalim prostovoljcem. Skupaj smo razmišljali o tem, kako sprejeti brezdomca, ki pride v prostor z vsemi svojimi težavami. Če se sprašujemo, kaj s svojim težavnim obnašanjem v resnici išče, ga bomo lažje razumeli in sprejeli. 
Srečanje smo že tradicionalno zaključili v skupnem klepetu ob pizzi ter v sproščenem vzdušju na koncu sklenili, da se moramo kmalu spet videti.

Teja Dorrer