Ob zgornjem naslovu, smo se v vikendu od petka, 6. marca zvečer, pa vse do nedelje popoldne, 8. marca, z mislimi ustavljali študentje Vincencijevega študentskega doma iz Ljubljane. Duhovne vaje so, tako kot lansko leto, potekale v toplem primorskem ozračju na Mirenskem Gradu.
»Živeti polno? Kaj to sploh pomeni? Zakaj je dobro razmišljati o tem? Zakaj si sploh dovoliti sanjati, hrepeneti, boriti se in vztrajati? Kaj prinašajo končni/neskončni cilji in kakšna so hrepenenja, ki nas vodijo do tja?« To so vprašanja, ki so se nam porajala, in smo v vikendu, ki je po mnenju večine minil prehitro, poskušali odgovoriti nanje. Iskanja odgovorov in novih vprašanj, pa smo se pod vodstvom Petra Žaklja lotili takole …
Za začetek smo si v petek zvečer pogledali film Kaznilnica odrešitve, v katerem glavni protagonist Andy vztraja v dobrem, ohranja sanje in hrepenenja kljub temu, da je v zaporu pristal po nedolžnem in se mu s strani sozapornikov, paznikov in upravnika godijo krivice in nasilje. Andy nam pokaže, kako prenašati trpljenje in hkrati tudi, kako kljub bolečini živeti polno. Kako je zmogel vse to in tudi, ali bi mi zmogli in sploh želeli stopiti na podobno pot v našem življenju in kako to storiti, pa smo odkrivali v soboto in nedeljo.
V soboto smo se spraševali, kakšne so naše sanje, k čemu se želimo približati v življenju in kako se bomo za te sanje borili. Ob tem smo spoznavali, da moramo iskati neskončne cilje in si dovoliti neskončna hrepenenja, če želimo zares zaživeti in ne životariti. Pri tem pa smo se spraševali, v čem se neskončni cilji in hrepenenja razlikujejo od končnih. Razmišljanje smo po kosilu malce prekinili in prevetrili misli tako, da smo odšli na bližnji hrib Cerje, hojo pa izkoristili za klepet. Večerni čas pa smo po sv. maši izkoristili za pogovor ali spoved in družabno igro.
V nedeljo pa smo poskušali razmišljati o tem, pri čem si bomo prizadevali vztrajati, da se bomo lahko preko hrepenenj približali sanjam – načrtu, ki ga ima za nas On. Pri tem smo poskušali najti konkretne primere v našem življenju, da si naredimo »načrt za boj« za dobro in polno življenje tudi, ko se vrnemo z duhovnih vaj domov. Da bi tako tudi doma, med prijatelji, domačimi, sošolci resnično poskušali zaživeti polno – da bi spoznanja neskončnih ciljev in hrepenenj vzeli zares in se pred tem naporom ne bi skrili. Duhovne vaje smo sklenili z nedeljsko sv. mašo in poskušali Bogu izročiti svoje misli in spoznanja, ki so nas spremljali čez vikend.
O, ja, verjemite, da o vsem naštetem ni bilo lahko razmišljati! Toda, v teh skupnih dneh nam je postalo vsaj malce lažje, da smo lahko skupaj razmišljali in delili drug z drugim svoje sanje, hrepenenja in boje, »grizli« tudi, ko je bilo naporno in se nismo v vsem strinjali. Vse to je terjalo tudi pogum in obilo spodbud da tvegamo, zato da smo v pogovor poskušali vstopiti iskreno in brez pretvarjanj. Upam in si želim, da sedaj, ko smo se vrnili domov, ta milostni vikend spoznanj, spodbud in odgovornosti za dobro živimo tudi naprej v vsakdanjem življenju. Zato prosim Jezusa, da nam pomaga, da se pred tem ne bi skrili in bi kljub nepotešenosti v življenju vztrajali v hrepenenjih neskončnosti.

Urška Doles