Hoditi za Jezusom, je bil naslov letošnjega Vincencijev tabora, ki se je tudi tokrat odvijal na Mirenskem Gradu. Različne generacije smo se med 26. in 29. avgustom družile ob delu in pogovoru.
Naš dan se je začel z mašo, med katero je Peter Žakelj predstavil temo dneva in nas spodbudil k razmišljanju. Dopoldne in popoldne je potekalo delo po skupinah. Po popoldanski malici je sledil pogovor v delovnih skupinah in podelitev naših ugotovitev ter razmišljanj preko celega dneva. Po večerji pa smo se družili ob družabnih igrah in ob pogovorih nadaljevali naša razmišljanja. Skupine smo vsako dopoldne in popoldne zamenjale svoje delovno okolje, tako da se je vsak lahko preizkusil v delu v kuhinji in pri vlaganju, na vrtu in njivi, pri oblanju desk in v počitniškem varstvu otrok. Sočasno s taborom je namreč potekal še zadnji teden počitniškega varstva za šolske otroke, tako da je bilo na vzdušje res živahno.
Lahko bi rekli, da je bil celoten tabor nekakšen »laboratorij življenja«, saj smo se učili, kako v vsakdanjem življenju živeti polno, živeti zares. Tema prvega dneva je bila »Hoditi, ne stati!«. Ugotavljali smo, da si je najprej potrebno osmisliti delo, si potem čustveno slediti, gledati kaj lahko mi naredimo ne kaj drugi ne naredi, v naše delo in razmišljanje vključiti Boga in se dela tudi veseliti. Drugi dan je bila tema »Živost v iskanju odgovorov«. Glavna stvar pri tem je, da moramo biti to kar smo in je potrebno najprej ugotoviti, kaj nas od tega odvrača. Ob vprašanjih se zato ne smemo ustaviti, ampak moramo sami in predvsem skupaj z drugimi iskati odgovore. Tema tretjega dneva je bila »Biti na strani Resnice, vedno na strani Resnice«. Čeprav smo na prvi pomislek dejali, da mi se pa ne lažemo, smo vendar ugotovili, da nismo ves čas tako resnični, kot smo mislili, da smo. Bivati v Resnici namreč pomeni biti ves čas pri stvari, si priznavati svoje misli in čustva ter jih deliti z drugimi. Bolje je namreč izpasti grd/nepopoln, kot pa biti neresničen/lažen. Tema zadnjega dneva pa je bila »Nositi križ, odpoved, umiranje sebi«. Ugotavljali smo, da je prava vera takrat, ko verjamemo Bogu in v Boga čeprav je težko in ni odgovora. Da je prava ljubezen takrat, ko ljubimo tudi, ko je težko in ko nam drugi ljubezni ne vrača.
Čeprav smo za razliko od kakšnih duhovnih vaj imeli precej manj časa za osebno razmišljanje smo ugotovili, da je razmišljanje ob delu bolj podobno našemu vsakdanu. Prav tako nas je skupno delo zelo povezalo, saj smo morali sodelovati in težave reševati sproti. Upamo, da bodo vsa spoznanja in doživetja iz Vincencijevega tabora padla na plodna tla in da se bomo v vsakdanjem življenju trudili delati z veseljem, biti resnični ter iskati skupaj.

Eva Vanovšek