Za otroke se je ustvarjalni počitniški teden začel v ponedeljek, 4. julija, animatorji pa so se že teden prej vsakodnevno pridno pripravljali, da bi ga izpeljali po svojih najboljših močeh.

Prvi dan smo spoznali mladega Ignacija. To je bil fant iz bogate plemiške družine Loyola, ki si je zelo želel postati slaven in pogumen vitez. Vse svoje napore je vlagal v urjenje v mečevanju in bojevanju, da bi izpolnil to svojo željo. Otroci so se v skupinah pogovorili o svojih željah in skušali ugotoviti, katera globja hrepenenja se skrivajo za njimi. Vzklik prvega dne, "Borim se, da ne zaspim", nas je vzpodbudil, da smo pozorni na svoje želje in da ne ugasnemo hrepenenj, ki jih je v nas položil Bog.

Ignacijeva zgodba drugega dne nas je pripeljala do pomembnega dogodka v Ignacijevem življenju, ko ga je v bitki zadela topovska krogla in mu poškodovala nogo. Ker se mu noga ni lepo zacelila, se je odločil, da mu jo ponovno zlomijo in naravnajo.  Okrevanje je bilo dolgotrajno in Ignacij si je čas krajšal z branjem knjig. Ugotovil je, da ga viteški romani zabavajo, a puščajo praznega, medtem ko ga branje o Kristusu in svetnikih napolnjuje z veseljem in upanjem. Odtlej je zato raje bral knjigo o Jezusovem življenju, saj je čutil, da je tako prav. Vzklik drugega dne se je glasil 'Borim se, da pretehtam' in skupaj z Ignacijem smo se naučili, da je za resnično veselje potrebno presojati, kaj je dobro in kaj slabo in se odločati za dobro.

Ignacija je življenje Jezusa in svetnikov tako prevzelo, da se je odločil popolnoma spremeniti svoje življenje. Še vedno je sicer ostal vitez, vendar je zamenjal svojega gospodarja, odslej je služil Bogu. Zapustil je svojo družino in se odpovedal bogastvu. Nato je oblekel beraško obleko in vse svoje moči vložil v svoj cilj - življenje v službi Bogu. Tudi mi smo se ta dan naučili, da se moramo zavzeti za cilje, če jih želimo doseči.

Čeprav bi mogoče misili, da je šlo Ignaciju na poti vse gladko, pa se je tako kot mi srečeval z različnimi težavami. Večkrat je bil lačen, zaprt, zagovarjati se je moral pred inkvizicijo. Kljub težavam ni odnehal in je zvesto sledil svojemu cilju. Četrti dan oratorija smo vzklikali 'Borim se, da ovire premagam!' in spoznavali, da se težav ne smemo ustrašiti in obupovati, ampak jih reševati. Ko se s težavo soočimo in jo premagamo, nas to okrepi.

Skozi ves teden nam je Ignacij kazal, da je lepo služiti bližnjim. Že res, da v današnjem času ni toliko revežev in vdov na cestah, kot je bilo to v Ignacijeve času, vendar to ne pomeni, da okrog nas ni ljudi, ki bi jim lahko pomagali. Igrica nas je spodbudila, da smo pozorni na bližnje pa tudi na otroke na ustvarjalnem počitniškem tednu, ki jih še ne poznamo in jih povabimo, da se skupaj igramo. Ko skrbimo za druge, postajamo veseli.

Dopoldanski čas je bil posvečen druženju, ogledu dramske igre o Ignaciju in pogovoru v skupinah, popoldnevi pa so bili polni dogodivščin. Urili smo možgančke ob miselnih igrah, se osvežili z vodnimi igrami in tekmovali v športnih igrah. Na delavnicah smo pekli piškote, izdelovali zapestnice, trake za lase, loke, izdelke iz gline, žgali v les ... V sredo so otroci šli na 'romanje' po Mirenskem Gradu, kjer so spoznavali naravne danosti okolja in izkoristili čas, da se med seboj še bolj povežejo. V petek pa so šli na lov na skriti zaklad. Na poti so reševali različne naloge, ki so jih na koncu privedle do zaklada. Otroci so dobili posebne broške, s katerimi so postali pravi vitezi.

Čas kar prehitro teče, ko nam je skupaj lepo in že nas je dohitel zadnji dan skupnega druženja. Spomnili smo se na vse lepo kar smo doživeli in kar smo se naučili, da bo naše življenje polno veselja.

Kot Ignacij se tudi mi sedaj podajamo v svet s poklicanostjo, da bi ohranjali v sebi veselje in tudi druge navduševali za polnejše življenje.