V Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani, ki spada pod okrilje Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, štiri mesece delujem kot prostovoljec. To delo sem začel z željo po služenju ubogim, da bi bil blizu ljudem, ki so potisnjeni na rob družbe. Verjamem, da dobrodelnost kot služenje oz. skrb za bližnjega, temelji na osebnih, neposrednih stikih, ko smo nekomu tako blizu, da ga poimensko poznamo in nagovarjamo. Vesel sem, da to lahko uresničujem pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti v dnevnem centru.
Moje delo v dnevnem centru zajema predvsem sortiranje in skladiščenje hrane, ki jo dnevno dobimo z donacijami, pakiranje lunch paketov za brezdomce, pomoč pri pripravi večerje in občasno pomoč v pralnici. V te dejavnosti in tudi v druge, ustvarjalne ter družabne, so vključeni uporabniki dnevnega centra in drugi prostovoljci. Tako je ob skupnem delu in druženju možnost za gradnjo pristnih odnosov.
Delo z ljudmi je dinamično. Iskalci te vrste pomoči so bili v življenju ranjeni in zaznamovani, zato pride tudi do občasnih izbruhov dolgo zadržanih frustracij. To razmerje v nepredvidljivih situacijah nam lahko pomaga pri razvoju bratskega čuta za vsakega človeka in v nas počasi ustvarja globoko spoštovanje do vsakega posameznika, spoštovanje vsake življenjske zgodbe, četudi je ta polna slabosti in grešnosti.
Prav tu osebno vidim priložnost, da lahko s svojo prisotnostjo podarimo ljudem nekaj upanja in dostojanstva kot osebi. Čisto preprosto, ko delujem kot prostovoljec in sem z njimi, jim posvečam svoj čas, jih poslušam, … prihajam do spoznanja, da mi oni bolj pomagajo kot jaz njim, saj mi odpirajo oči, da obstajajo v življenju ljudi okoli mene veliko večji problemi, kot pa so tisti v mojem lastnem življenju.

Benjamin Ostroško