Tokrat se bomo ustavili ob vprašanju, kako biti zvest sebi, 
ko nas ta svet in družba stalno ženeta, 
da se pred drugimi pokažemo v najlepši luči, 
da smo vedno med najboljšimi in uspešnimi ter
nikoli poraženi ali kako drugače problematični.

V eni od družin so razmišljali tako:
Ugotavljamo, da nas prizadevanje, da bi izpolnili pričakovanja družbe, 
v resnici zelo izčrpava, bremeni in napolnjuje z občutki praznine in jeze.

Letos je za naši dve starejši hčerki šolsko leto zelo pestro. 
Mlajša hči obiskuje prvi razred, kjer se od začetka leta učiteljica bori, da bi v razredu vzpostavila mir in red. 
Tako nas starše pridno obvešča o vseh težavah, ki se v razredu dogajajo 
(o nasilju - prerivanju, grizenju in pljuvanju med otroki, nazadnje o preklinjanju in uporabi neprimernih besed v razredu). 
Tudi najina hči, da bi si pridobila naklonjenost sošolcev, včasih uporabi neprimerne besede. 
Doma se oba z možem trudiva, da je takih besed čim manj. 
Ne uspe pa nama vedno in tako nama v navalu jeze uide tudi katera neprimerna. 
Kljub temu od mlajše hčere zahtevava, da takih besed ne uporablja. 

Pri starejši pa se v šoli sedaj pričakuje, da se sproti uči, zgledno pripravlja vse potrebno, beleži preverjanja in ocenjevanja ipd. 
Doma opažamo, da že vstopa v obdobje pubertete – telesno se hitro razvija, razpoloženje ji zelo niha, 
hitro in burno reagira že ob malenkostih, veliko in intenzivno doživlja stvari v šoli in drugod. 
Poleg vsega tega pa ni najbolj redoljubna. 
Vztrajno jo spodbujamo k redu v sobi, k urejanju zvezkov, k rednemu zapisovanju preverjanj 
in ocenjevanj, sprotnemu učenju ... a kar pogosto se zgodi, da na stvari pozabi. 
Tako je v šoli včasih brez pravega zvezka, včasih brez športne opreme, spet drugič brez naloge. 
Učiteljica vse primanjkljaje pridno beleži in nas o vsem obvešča. 

Tako vsak teden dobimo vsaj eno sporočilo pozabljivosti starejše hčerke 
ali neprimernem vedenju razreda, v katerem je mlajša. 
Starejša pri večerni molitvi že nekaj časa prosi, da ne bi pozabljala, 
jaz (mama) pa za potrpljenje, saj me velikokrat obvestila iz šole pošteno razjezijo.  

Razmišljali smo, kaj se nam dogaja.
Ugotovili smo, da se bomo lahko umirili, če bomo zvesti resnici: sprejeli kar se nam dogaja in se borili. 
Mlajša hči se mora zavedeti, da želi opažena in v novem razredu sprejeta,
starejša hči pa se mora kljub nihanju v razpoloženju truditi biti z glavo pri stvari in se umirjati tudi, ko ji spodleti. 
Mama si moram priznavati, da me bremeni, kaj si o hčerkah in meni mislita učiteljici, torej moj lep videz. 

Ko si vse priznamo in se borimo, lahko drugače, 
bolj mirno in jasno sprejmemo resnico, tudi če je boleča. 

Pot naprej vidimo torej v tem, da si prizadevamo ostajati v stiku z resnico o nas samih.
S sprejemanjem le-te, smo lahko v miru in veselju skupaj. 

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas? 
Vas kdaj bremeni, kaj si o vas mislijo drugi?
Kaj pri sebi bi najraje skrili pred drugimi? 
Kaj ob tem razmišljate?
Kaj vam pomaga, da se v sebi umirite?

In še naloga za vse:
Na list papirja narišite srce, v srcu pa vsak sebe. 
V naravi naberite 7 kamnov in jih položite na srce. 
Zvečer si podelite, ali se vam je čez dan, kaj takega zgodilo, kar bi najraje skrili. 
Ob konkretnem primeru skušajte odkriti, kaj se v resnici skriva za tem problemom. 
Prepričani smo, da vas bo ta resnica umirila, da se boste s težavo/situacijo lažje soočili. 
Za vložen trud in novo spoznanje, umaknite kamen iz srca.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.