Vsaka nedelja v postnem času nam je prinesla novo spodbudo.
Opominjale so nas, naj ne ostajamo le v udobju in iskanju užitkov, 
temveč naj se podamo na pot in pri tem kljub težavam vedno znova izbiramo dobro in resnico. 
V tem tednu imamo novo nalogo. 
Ustavimo se ob skušnjavi lepega videza in površinskega pogleda, 
ki nas lahko zapelje in odvrne od resnice in ozadja naših odnosov.

V eni od družin so razmišljali tako:
Vsakdo se v življenju sooča s skušnjavo, da bi prikazal lepšo, 
a ne vedno resnično sliko sebe ali svojih odnosov. 

Zadnjič se nam je zgodilo, da sva se mož in žena sprla tik pred tem, 
ko smo se odpravili na obisk k družinskim prijateljem. 
Kljub napetosti, ki je bila med nama, smo se odločili, da bomo vseeno šli na obisk, kot je bilo načrtovano. 
Vendar sva ob prisotnosti prijateljev delovala, kot da ni nič narobe. 
Skupaj smo se smejali in pogovarjali, v resnici pa smo se vsi člani družine trudili skriti notranje napetosti in nesoglasja. 
Zdelo se nam je, da ni nihče nič opazil. Vendar pa smo prišli domov utrujeni, prazni, sitni … 
Z možem sva se po obisku pogovarjala: 
kaj nas je vodilo v to, da smo hoteli skriti, da imamo tudi pri nas doma kdaj težave? 
Razmišljala sva, da nas je bilo sram, ker smo se zavedali, da bi razkritje naših težav lahko vplivalo na podobo, 
ki smo jo želeli ustvariti pred prijatelji. Želeli smo izpasti popolni, da bi bili sprejeti.
Spraševala sva se tudi, česa se bojiva: kaj bi se zgodilo, če bi drugi videli, da imamo tudi v naši družini težave? 
Bi se norčevali? Nam bi težave privoščili? Bi nas ponižali? 
Morda bi nas pa razumeli? Morda bi nam lahko pomagali? 
Če bi tvegala povedati, kje sva, bi se mogoče ustvaril prostor, da bi morda tudi prijatelji povedali svoje težave?
Spoznala sva, da sva naredila napako, da nisva povedala, kaj se nam dogaja. 
Prijatelje imamo zato, da smo si v oporo in vsak si mora prizadevati, da gradi prostor sprejetosti.
A ta se gradi le z resnico in ljubeznijo, ne pa z lepim videzom.

Pomembno je, da smo v naših odnosi iskreni in odkriti ter se zavedamo skušnjave lepega videza. 
Ko tvegamo biti z bližnjim to, kar v resnici smo, ko si priznamo svojo nepopolnosti in ranljivosti, 
se lahko soočimo z bolečino, ki omogoča rast in povezanost. 
Pri tem se ne smemo zadovoljiti z zunanjim videzom in površinskim pogledom,
temveč moramo iti v globine naših misli, vrednot, čustev ...
Iskrenost in iskanje resnice je edina pot do pristnih in varnih odnosov, po katerih vsi hrepenimo.
Le iz njih bomo lahko črpali veselje nad seboj, bližnjimi in veselje do življenja. 

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas? 
Ali se tudi vi srečujete s skušnjavo lepega videza? 
Zakaj je pomembno biti iskren in odkrit s tistimi, ki jih imamo radi? 
Kako se počutite, ko skušnjavo lepega videza uspete preseči?

In še naloga za vse:
Spodbujajmo drug drugega, da ne skrbimo zgolj za svojo zunanjo podobo. 
Vzemimo si čas za pogovor pri mizi, na sprehodu, med vožnjo ... 
Spodbujajmo drug drugega, da iščemo in govorimo resnico v sebi, odnosih in v svetu.
Ljubeče se opominjajmo.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.