Tokrat nas vabi, da skupaj razmišljamo, da je pomembno,
da bližnje upoštevamo in vztrajamo, tudi ko se nam njihova naloga ali spodbuda upira.
V eni od družin so se o tem pogovarjali in vsak je priznal,
da mu je kdaj težko zaupati in upoštevati bližnjega.
Običajno ni problem, da ne bi vedeli, kaj je dobro.
Težava je v tem, da težko vztrajamo, ko se nam začnejo nekatere naloge upirati.
Ena od mlajših hčerk na primer težko vztraja pri vsakodnevnem pobiranju jajc v kokošnjaku.
To nalogo je dobila, ker ji je bilo opravilo všeč, ker ima rada kokoši in so ji v veselje.
Starša jo želiva v tem podpreti in jo hkrati spodbujati k odgovornosti, zato sva ji predala to dolžnost.
Deklica je sprva ponosno pobirala jajca,
čez čas pa se je vse pogosteje začelo dogajati, da je nanje pozabila.
Namesto tega opravila, bi se raje igrala. Zadnje čase pa se večkrat pritožuje in trmari.
Krivično se ji zdi, da mora vsak dan prav ona pobirati jajca.
Starša kljub temu vztrajava, da mora naš dogovor upoštevati in vzeti svojo dolžnost zares.
S tem se namreč uči, da ne more početi samo tega, kar se ji ljubi,
da je v življenju potrebno vztrajati, vzeti dogovore zares,
da se je potrebno truditi tudi takrat, ko je težko in ne paše.
Če bo zmogla premagovati svojo trmo, bo svobodnejša in bolj vesela.
Deklico smo skupaj spodbudili naj zaupa, da jo imamo radi in da ta njena naloga ni kazen ali krivica,
ampak izraz tega, da ji zaupamo in verjamemo, da je lahko odgovorna.
S tem, da pridno pobira jajca, poskrbi za celo družino, čeprav je še otrok.
To je nekaj, česar se lahko veseli.
Tudi druge punce so pri sebi našle podobne primere.
Ena težko vztraja pri vadenju inštrumenta, druga pri učenju, tretja pri pospravljanju sobe.
Pri vseh teh težavah jim lahko pomaga zavedanje, da je pomembno, da upoštevamo starše in učitelje,
ki nas z nalogami ne kaznujejo, ampak nam želijo pomagati,
da bi lahko napredovali, se učili in rastli v odgovornosti in skrbi za druge.
Kaj pa ati in mami?
Večkrat sva se že odločila, da je dobro, da se vsak večer ustaviva drug ob drugem in se pogovoriva.
A tudi midva imava težave in pogosto ne upoštevava najinega dogovora.
Tudi nama lahko pri tem pomaga zavedanje, da ni krivica,
če se moraš po napornem dnevu še pogovoriti z drugim,
ampak je to nekaj, kar nama služi in pomaga, da se lahko drug ob drugem spočijeva,
se zbližujeva in gradiva lepši odnos.
Na ta način ne poskrbiva le zase, ampak za celo družino.
Skupaj smo zato ugotovili,
da je za naše življenje pomembno, da znamo upoštevati bližnje,
tudi ko se nam dogovor, spodbuda upira in nam je težko vztrajati.
To, da ne moremo početi samo tistega, kar nam paše,
ni krivica ali celo kazen, ampak priložnost,
da se lahko učimo, rastemo, postajamo svobodnejši,
bolj veseli in s tem celo poskrbimo za druge.
Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
Kdaj vam je težko upoštevati drugega?
Katere naloge, dogovori, spodbude ... se vam upirajo?
Prepoznate njihov smisel?
Lahko razumete, zakaj je pomembno, da pri nečem vztrajate, tudi ko je težko?
Kaj pridobite s tem?
In še naloga za vse:
Na list papirja narišite trto, iz katere poganjajo mladike.
Vsak član družine, naj si izbere mladiko, ki predstavlja njega.
Nanjo naj zapiše opravilo, nalogo, dogovor … s katerim ima težave.
Pogovorite se, zakaj bi bilo dobro, da bi kljub temu vztrajali.
Nato naj si vsak cel teden prizadeva vztrajati na tem konkretnem primeru.
Ob večerih se pogovorite, kako vam je čez dan to uspevalo.
Kdor je uspešno vztrajal, naj na svojo mladiko nariše nov list.
Upamo, da bodo vaše mladike do konca tedna lepo ozelenele.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.