Ob tokratnem nagovoru smo se ustavili ob misli, 
da smo lahko skupaj, ko se srečamo v globini.

V eni od družin so zapisali tako:
V naši družini so trije otroci. Starejši dve sta že v šoli, najmlajši pa ima dve leti in hodi v vrtec. 
V zadnjih mesecih se fant hitro razvija in odpirajo se mu nove in nove predstave in odkritja o svetu. 
Odkriva, kako zanimivo je pritisniti na gumb, da se lučke na božičnem drevescu prižgejo, 
ugotavlja in uči se, kako zabavno je vreči bundo čez glavo in jo tako obleči, 
vse bi rad počel sam in ne dovoli, da bi mu kdo pomagal. 
Tako se je neko popoldne, ko smo se vračali z igrišča, odločil, da bo voziček sam potiskal in vozil. 
Na glas je govoril: »Sam, sam!« ter ga začel potiskati. Voziček pa je bil velik in težek. 
Navkreber mu ni in ni uspelo, da bi voziček speljal.
V tem je nastopila še trma in ihta, saj je opazil, da bi mu rada voziček pomagala potiskati. 
Po 15 minutah pregovarjanja in spodbujanja, naj voziček vendarle potiskava skupaj, je bil tako razjarjen in ihtav, 
da se je začel dreti na vse grlo in metati po tleh. 
Besede tolažbe, vzpodbude so v takem navalu trme bile povsem odveč, saj jih ni bil sposoben slišati. 
Hkrati pa je mene (mamo) začelo vse skupaj jezit. 
Mulc ni hotel pomoči, hkrati pa sam ni mogel peljati vozička. 

Prebudila se mi je rana iz otroštva in začela sem doživljati občutke nemoči in ničvrednosti. 
Vsaka beseda je bila zaman in je v fantu sprožila še več upora in trme. 
V tem trenutku bi mu najraje naložila par »vzgojnih« po zadnji plati, da bi me vendarle slišal in ubogal. 
Veliko napora sem morala vložiti v to, da sem ohranila mirno kri. 
Dopovedovala sem si, da mi fant noče nič slabega in da le preizkuša svoje in moje meje, kar je za otroka normalno. 
Nazadnje sem ga prijela za roko in ga mukoma pospremila do hiše. 
Ker sem voziček potiskala sama, je celo pot kričal. 
V hiši sem ga z nekoliko bolj ohlajeno glavo ustavila, da je nehal kričati. 
Čez nekaj trenutkov, ko se je pomiril, sem ga stisnila v objem. 
Povedala sem mu, da ga imam rada, da pa vozička sam še ne zmore peljati. 
Zmenila sva se, da ga bova v prihodnje peljala skupaj. Fant je nato veselo odkorakal naprej.

Ko pride do konfliktov, vsak doživlja veliko stvari. 
Čustva nas preplavijo in doživljamo razne krivice, ki nas bolijo in jezijo. 
V tem navalu čustev ne zmoremo drug drugega prav videti in slišati. 
Potrebnega je veliko napora, da te občutke najprej sami pri sebi uredimo 
in nato prav vidimo situacijo in bližnjega.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas? 
Ali tudi vas preplavljajo različna čustva in doživljanja, ko nastopijo konflikti? 
Kako se z njimi soočate? 
Kaj vam pomaga, da pridete zopet skupaj?

In še naloga za vse:
Na list papirja narišite svečo. 
V prihajajočem tednu bodite pozorni na svoje občutke, ko se znajdete v situacijah nesporazuma. 
Svoja doživljanja delite z bližnjimi, da boste lahko drug drugega bolje razumeli in slišali. 
Nato skupaj poiščite ustrezno rešitev za nastali nesporazum. 
Za vložen trud naj se plamen na sveči za odtenek poveča. 

Želimo vam, da bi ob koncu tedna bilo svetlobe na sveči in v vaših odnosih vedno več.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.