Radi bi bili svobodni.
Če nas drugi opomni, nas jezi. Če ne moremo delati po svoje, nas jezi.
Mogoče nas jezi, ker v času epidemije ne moremo k prijateljem, na izlet ipd.
Danes vabimo, da se vprašamo, kdo nam pravzaprav ukazuje?
Kdo je tisti, ki kroji naše življenje?
Ali so to res ljudje okrog nas: starši, učitelji, šefi, politika ali se za vsem skriva nekdo drug?
Ali ni srce tisto, ki ima najgloblje in najbolj zahtevne ukaze? Ukaze, ki se jim sicer lahko izmikamo, a jim ne moremo ubežati.
Ukaze, ki bi jim radi nasprotovali, pa jim kljub tem da nam ne pašejo, moramo reči da?
Vabimo vas, da se pogovorite o notranjem glasu srca:
- Kdaj in kako mu prisluhneš?
- Kaj pa bi počel, če ne bi bilo prijateljev, staršev, učiteljev itd., ki te usmerjajo? Ali bi res počel vse, kar si zamisliš?
- Ali ni mogoče drugi samo izgovor, opravičilo za upor proti temu, kar je težko, a veš, da moraš storiti?
NALOGA:
Odgovore na zgornja vprašanja zapišite.
V tednu, ki je pred nami, naj vsak skuša slediti notranjemu glasu, ki ga vabi delati dobro.
O njem se pogovorite, predvsem takrat, ko se vam bo spodbuda (bližnjega) upirala.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vsebino smo povzeli po nedeljski pridigi
g. Petra Žaklja.
Vabljeni, da jo preberete
na forumu spletne strani Mirenskega Grada.