Tokrat bomo skupaj razmišljali o svobodi.
V eni od družin je bilo tako:
V naši družini smo se vprašali, kaj pomeni biti svoboden.
Otroci so ustrelili, da to pomeni, da nisi ujet, kot na primer v ječi.
Po pogovoru smo ugotovili, da je to prav za prav dober odgovor.
Ko pa smo naprej razmišljali, ali smo mi svobodni ali se počutimo kdaj tudi ujete,
smo dobili sledeče odgovore: otroci v šoli večkrat tehtajo, kaj se jim bolj izplača,
s kom se družiti in s kom ne, odrasle nas muči, kakšno mnenje imajo o nas drugi ljudje,
kdaj spregovoriti resnico in kdaj molčati, itn.
Vse to nas duši in počutimo se ujete v stalnem tehtanju in presojanju, kaj nam v danih situacijah bolj koristi.
Hči je pripovedovala, kako sta s prijateljico pripravljali izdelek za razstavo.
Imeli sta jasna navodila, kako izdelati plakat. Ker je hči morala prej domov, sta se zmenili, kako bo prijateljica delo dokončala.
Prijateljica pa je imela druge stvari v mislih in je plakat končala po svoje. Hčerko je to zabolelo in razmišljala je,
ali naj prijateljici pove, kaj si o stvari misli ali naj molči.
Bala se je namreč, da bo prijateljica jezna na njo. Po spodbudi, se je s prijateljico pogovorila.
Ta ji je priznala, da je z mislimi bila drugje, ko sta se menili, kako bo plakat dokončala.
Po pogovoru je prijateljica plakat popravila, kot sta bili dogovorjeni.
Ker je hči tvegala iskren pogovor s prijateljico in v sebi premagala strah pred zavrnitvijo,
se je počutila svobodnejšo, njuno prijateljstvo pa se je še dodatno utrdilo.
Tudi starša se v vzgoji srečujeva z ujetostjo,
ko izbirava poti, ki nama v dani situaciji bolj koristijo.
Želiva si, da bi starejše punce redno pospravljale svojo sobo.
Prerekanja in kreganja zaradi sobe ni in ni bilo konca, zato sva sklenila, da uvedeva strogo kazen.
Strah pred kaznijo je punci spodbudil, da sta začeli pospravljati sobo.
Prerekanja in kreganja ni več in oba se strinjava, da nama je kazen zelo koristila,
da smo v red spravili punci in sobo. Sprašujeva pa se, ali vzgajava v pravi smeri.
Strah pred kaznijo ne more biti pravi vzrok, da bo otrok pospravljal svojo sobo.
Z njo sva punci ujela in prisilila v dejanje, ki sva ga želela.
Midva pa sva podlegla hitri rešitvi, ki na dolgi rok ne prinaša sadov.
Pot naprej vidiva v tem, da punci še naprej vztrajno in dosledno spodbujava,
naj sobo pospravljata ter s pogovorom in zgledom skušava doseči, da bi razumeli,
da v življenju brez reda ne bo šlo. Upava, da bo kazen in prisilo tako
počasi zamenjala svobodna odločitev za to, kar je v resnici dobro za njiju.
Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
Se kdaj počutite ujete?
Pripovedujte o tem ter si podelite, kaj bi vam pomagalo, da bi postajali v sebi bolj svobodni.
Še naloga za ta teden ...
Na list papirja narišite okno, ki gleda v svet. V naravi naberite vejice in jih postavite čez okno, kot bi bile rešetke ječe.
Čez teden se trudite, da bi premagovali tiste vzgibe v sebi, ki vas tiščijo in ovirajo, da bi se lahko počutili bolj svobodne.
Zvečer si podelite, kako vam je šlo in za vložen trud umaknite po eno vejico iz narisanega okna.
Tako bo ob koncu tedna okno rešeno rešetk, mi pa se bomo počutili svobodnejše.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.