Vsak od nas globoko v sebi hrepeni po domu – prostoru, kjer se počuti sprejet, ljubljen in vreden.
Pogosto želimo do tega priti po lahki poti, brez napora in odpovedi,
a življenje nas uči, da je pravi dom mogoče graditi le v odpovedovanju samemu sebi in iskanju poti do bližnjega.
Ena izmed družin je zapisala takole:
V hitrem tempu življenja in ob številnih družinskih ter službenih obveznostih se nama zakoncema pogosto zgodi,
da se zvečer vrneva domov utrujena in z željo, da bi se drug ob drugem lahko umirila in odpočila.
Običajno sem žena tista, ki začnem pogovor. Možu pripovedujem o dogodkih dneva, o težavah, ki so se mi nakopičile, o stvareh, ki so me razveselile ali prizadele.
Mož me posluša, vendar kmalu začne iskati rešitve. Predlaga, kaj bi lahko naredila drugače, kako bi lahko težavo rešila ali se naslednjič odzvala.
Tak “pogovor” naju običajno ne poveže, ampak povzroči med nama še več napetosti, saj stopava v odnos vsak s svojo predstavo;
žena z idejo, da mora mož vedeti, da si želim le poslušalca, mož pa z idejo, da pozna rešitev za vse ženine težave
Nedavno sem imela v službi naporen dan in sem težko čakala, da se vrnem domov k svojim.
Mož že na vratih opazil mojo utrujenost, sama pa sem mu povedala, da za začetek potrebujem objem, da se lahko umirm.
Mož me je povabil k sebi na kavč, me objel in mi tako pokazal, da je z mano.
Ko sem se ob njem spočila in umirila, sva si lahko podelila, kakšen dan je za nama, kaj naju skrbi in kaj veseli.
To naju je povezalo in umirilo ter ustvarilo prostor, kamor so lahko prišli tudi otroci z vsem, kar nosijo v sebi.
Ob takšnih trenutkih spoznavava, da bližine ne moreva graditi, če vsak vztraja pri svojem.
Sama se moram odpovedati pričakovanju, da bo mož vedno vedel, kaj potrebujem, in mu upati povedati, kaj doživljam.
Mož pa se mora odpovedati prepričanju, da mora za vsako mojo težavo najti rešitev.
Ko zmoreva stopiti iz svojih predstav in se srečati v resnici, nastaja med nama prostor, kjer sva lahko oba sprejeta.
Tako počasi gradiva dom zase in za otroke, ki so nama zaupani.
Vabimo vas, da se pogovorite, kako je pri vas?
Kako se odzovete, ko vam bližnji pripoveduje o svojem življenju?
Mu zmorete prisluhneti ali takoj začnete razmišljati kej mu boste odgovorili, kakšno rešitev ponudili?
Ali znate bližnjemu povedati, kaj v določenem trenutku potrebujete – nasvet, razumevanje, objem ali samo poslušanje?
Se vam je že zgodilo, da ste želeli biti nekomu blizu, pa vaš način ni bil takšen, kot ga je ta oseba potrebovala?
Kaj ste takrat naredili? Ste poskušali poiskati bližnjega v tem kjer je ali ste užaljeno odkorakali stran?
Kako lahko v družini /skupnosti ustvarjamo prostor, kjer se vsak počuti slišanega, sprejetega in razumljenega?
In še naloga za družine ...
V tem tednu si vzemimo vsak dan nekaj minut za iskren pogovor z bližnjimi.
Ko nam bo nekdo pripovedoval o svojih skrbeh ali težavah, se potrudimo, da ga ne bomo takoj prekinili z nasveti in predlogi.
Najprej ga poslušajmo, poskušajmo razumeti njegovo doživljanje in mu pokažimo, da nam je mar.
Tudi sami poskusimo bližnjemu jasno povedati, kaj v danem trenutku doživljamo in česa si želimo.
Zvečer si v pogovoru podelimo, kako nam je šlo čez dan;
ali smo drug drugemu uspeli ponuditi tisto, po čemer vsi hrepenimo – občutek, da smo slišani, sprejeti in ljubljeni.
Želimo vam, da bi v tem tednu in tudi sicer ustvarjali dom – prostor, kjer smo lahko slišani, sprejeti in ljubljeni.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.