OTROCI POTREBUJEJO MEJE

Čas, ko smo skupaj doma in smo starši prevzeli še vlogo učiteljev, ni vedno zelo prijeten. Prve dni je bilo morda še zanimivo, tedni, ki so pred nami, pa bodo najbrž vedno težji. Ugotavljamo, da ta skupni čas ni primerljiv s tistim, ko se odpravimo na dopust, saj od nas zahteva več: da se skupaj učimo, delamo, kuhamo, čistimo ... preprosto živimo. Hkrati pa se nam staršem odpira vse več vzgojnih problemov. Največ bomo od te situacije odnesli, če se bomo ustavili in spregovorili o vzgoji.
Kaj je njen cilj, kako ga dosegati? Zakaj in kako postavljati meje otroku? Zakaj je pri tem ključna doslednost? To je le nekaj tem, ki jih želimo odpreti in tako ovrednoti starševstvo, ki je v času »ostani doma« še posebno na preizkušnji.
Pa se najprej ustavimo pri temeljnem vprašanju:

Kakšen je pravi cilj vzgoje?
Veliko vzgojnih težav izhaja iz nerealnih predstav, ki jih imamo starši o svojem poslanstvu. Menimo, da moramo poskrbeti, da je otrok zadovoljen, nasmejan in uspešen. Obremenjujemo se z otrokovimi čustvi, njegovo srečo, nudenjem prijetnih izkušenj in varnosti, na drugi stani pa doživljamo občutke krivde, kadar otroku tega ne moremo zagotoviti. Velikokrat se zato zavrtimo okoli zadovoljevanja otrokovih trenutnih želja in zagotavljanja njegovega ugodja. Posledično je vedno več razvajenih otrok. Govorimo o vzgojno zanemarjenih otrocih. Zaradi pomanjkanja vzgoje so veliko bolj ranljivi, občutljivi, nesamostojni in neodporni na življenjske izzive. Pogosto imajo velike težave pri vzpostavljanju zdravih medsebojnih odnosov z vrstniki. In kar je še huje – popolnoma nepripravljeni so na življenje, ki jih čaka, ko bodo odrasli.
Kaj je torej cilj vzgoje? Otroke vzgajamo s ciljem, da bodo lahko kasneje živeli samostojno, odgovorno življenje. Družinsko okolje je namreč otrokovo prvo socialno okolje, kjer se »trenira« za življenje v širšem in velikokrat ne tako prijaznem socialnem okolju. Zato je pomembno, da se v družini navadi živeti z mejami in omejitvami, ki so v življenju običajne, vsakdanje in nujno potrebno za sobivanje z drugimi.

Zakaj otrok potrebuje meje?
Vzgoja, ki postavlja meje, otroku ustreza, kljub temu da se temu upira. Pomaga mu, da spozna okvire, v katerih lahko živi. Znotraj njih se počuti varno. Dobro je, da se že v zgodnjem otroštvu nauči, da na svetu ni sam in da z njim sobivajo tudi drugi, ter da so potrebe in želje drugega ravno tako pomembne kot njegove. Meje otroku omogočajo, da lahko vzpostavlja zdrave medsebojne odnose in se uči sodelovanja. V resnici torej ne zatirajo njegovih interesov, želja, potreb, ampak jih postavljajo v varen okvir. Še več, usmerjajo ga v »skupno dobro«, ki je hkrati »otrokovo dobro« in »dobro drugih«. Meje otroku pomagajo, da bo lahko kasneje na sprejemljiv način uveljavljal svoje interese in se bo znotraj okvirjev znal postaviti zase. Znotraj jasnih in učinkovitih meja se otroci počutijo varne, izgubljajo manj energije za reševanje razvojnih stisk; lažje se soočajo z izzivi, bolje uravnavajo svoja čustva in so bolj sodelovalni.

Kaj pa, ko otrok mejo prestopi?
Čisto naravno je, da otrok preizkuša meje. To je edini način, da jih spozna. Meja, preko katere se lahko kadarkoli sprehodiš, ne da bi te to kaj stalo, nima učinka. Upoštevati meje se bo otrok naučil le, če bo razumel, da mu prestop prinaša negativno posledico. Dobro je, da starši otroka vedno soočamo z naravnimi posledicami, ko so pa te zanj prenevarne, je dobro, da postavljamo logične posledice.
Na forumih poteka veliko razprav o tem, ali je kaznovanje sprejemljivo ter kakšna naj bo primerna kazen. Splošnega recepta ni. Vzgoja od staršev zahteva, da smo živi, da iščemo, predvsem pa vztrajamo.
Otrok potrebuje kratko, jasno, odločno, pa vendar toplo in empatično postavljanje meja. Manj besed, ko jih uporabimo, jasnejše je sporočilo. Preprosti “ne, ne dovolim” bo otrok mnogo laže razumel in sprejel, kot če mu na vse načine skušamo argumentirati našo odločitev. Hitreje bo ubogal, kadar bo jasno čutil, da smo ob njem odrasli, ki se zavedamo svoje odgovornosti in je ne prelagamo nanj. Strokovnjaki opozarjajo tudi, naj se pri tem izogibamo kritiziranja in moraliziranja. Vzgoja bo učinkovita le, če bomo z otrokom vzpostavljali oseben odnos.
Pri tem naj poudarimo, da naše reakcije ne bodo vedno popolne. Gotovo bomo otroku kdaj naredili tudi kakšno krivico. A to ga ne bo poškodovalo v tolikšni meri, kot ga poškoduje naše ignoriranje in toleriranje vedenja, ki ni v prid njegovemu razvoju, oz. naša nedoslednost pri postavljanju meja.

Zakaj je naša nedoslednost pri vzpostavljanju mej za otroka škodljiva?
Nedoslednost pri vzgoji je pri starših zelo pogosta. Včasih otroke kaznujemo zaradi dejanj, ki nam običajno ne predstavljajo problema. Drugič jim dovolimo, »vse, kar hočejo«, tudi tisto, kar zanje ni dobro, ker bi se morda radi »le odpočili ali končali svoje delo«. Velikokrat se nam zgodi, da pri mejah popuščamo, ker se bojimo konflikta.
S tem otroku povzročamo veliko škodo. Namesto, da bi se znotraj varnega okvirja učil, kaj se sme in kaj ne, postaja vedno bolj negotov in zbegan. Njegovo najgloblje vprašanje je: ali nas skrbi zanj oz. ali je ljubljen. Pred takšnimi občutki in negotovostjo se brani na različne načine, ki se lahko kažejo tudi v obliki vedenjskih težav.
Ko je meja enkrat porušena, jo je težje ponovno zgraditi. Zaradi konfliktov z otrokom je pritisk večji. Hkrati je večji tudi prostor, znotraj katerega nas bo otrok poskušal izsiljevati. Z dopuščanjem izsiljevanja, se otrok uči, dosegati svoje, tudi tisto, kar zanj ni dobro. Svoj vzorec vedenja bo prenašal tudi izven družinskih okvirov. S podobnim vedenjem bo izsiljeval tudi vrstnike ali druge odrasle ter pričakoval oz. zahteval, da bo »po njegovo«.
Ključnega pomena je torej, da starši vztrajno prepoznavamo, kaj je za otroka dobro ter vzdržimo pri postavljanju meja in vanje verjamemo. V mislih imejmo, da je naše poslanstvo v tem, da pripravimo otroka na realno življenje in ga učimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Otrok razume, da mu nečesa ne dovolimo, ker nas zanj skrbi in ga imamo radi. V tem prepozna našo ljubezen.

kolektiv Centra za družine Mirenski Grad