Pozdravljeni,
ponovno smo z vami .
Pripravili smo prvo spodbudo za pogovor.
Želimo si, da bi vas naše spodbude za pogovor nagovarjale in vodile bliže drug drugemu.
Da bo med vami vedno več bližine.
In vedno več doma.
Tokrat se bomo ustavili ob vprašanju odpuščanja,
ki je eden temeljnih gradnikov naših odnosov.
Vsak je že kdaj doživel kaj, kar ga je prizadelo.
Morda nas je kdo razočaral, rekel besede ali naredil nekaj, kar nas je zabolelo.
V takih trenutkih nas hitro preplavijo občutki krivice in razmišljamo o tem, kolikokrat nas je nekdo že prizadel.
Težje pa pomislimo na to, kolikokrat smo sami potrebovali novo priložnost.
Ko smo prizadeti, namreč hitro vidimo predvsem to, kar nam je bilo storjeno, in pozabimo pogledati človeka, ki stoji za tem.
V eni od družin so se pogovarjali tako:
Z možem se včasih znajdeva v situaciji, ko naju besede ali dejanja drugega prizadenejo.
Spomnim se večera, ko sem bila po napornem dnevu že povsem izčrpana.
Doma je bilo veliko za postoriti, otroci so potrebovali vsak nekaj svojega, jaz pa sem imela občutek, da sem za vse sama.
Ko je mož prišel domov, sem pričakovala, da bo opazil, da potrebujem pomoč.
A tega ni videl. Ko sem ga prosila, naj pospravi kuhinjo, je odgovoril precej ostro:
»Pa zakaj moram to storiti jaz, kot da nimam nič drugega početi.«
V trenutku sva postala oba jezna in prepričana, da je drugi krivičen.
V svoji užaljenosti sem se umaknila. Ko sem začela razmišljati,
kaj se je pravzaprav zgodilo, sem si morala priznati,
da tudi moja prošnja verjetno ni zvenela ravno prijazno.
Bila sem utrujena, polna skrbi in razočarana, ker mož ni opazil moje stiske.
Njegov odgovor sem zato razumela kot brezbrižnost.
Kasneje, ko sva se umirila, sva se pogovorila o tem, kaj se je zgodilo.
Povedala sem mu, da so me njegove besede prizadele, in priznala,
da sem bila tisti dan tako izčrpana, da sploh nisem pomislila, kako se je on počutil, ko je prišel domov.
On pa je povedal, da je bil prav tako utrujen in da je zato odgovoril ostreje, kot je želel.
Pomislila sva, kako sva v preteklosti že koga prizadela in kako dragoceno nama je bilo,
ko naju drugi ni označil samo po napaki, ampak nama je dal možnost, da stvari popraviva.
Prav to naju je spomnilo, kako pomembno je, da si v odnosih pustimo prostor za nov začetek.
Odpuščanje je prišlo kot odločitev, da ne bova dovolila, da en trenutek določi najin odnos.
Navsezadnje sva človeka - nepopolna, vsak s svojimi vrlinami in slabostmi.
Podobno je pri otrocih.
Če otrok večkrat naredi nekaj, kar ni prav, ga lahko hitro začnemo gledati skozi njegovo vedenje.
Začnemo ga soditi: »Vedno nagaja.« »Nikoli ne posluša.« »Spet bo naredil isto.«
Takrat ne vidimo več otroka, ampak predvsem njegovo napačno ravnanje.
Otroci seveda potrebujejo jasne meje in morajo vedeti, kaj ni prav.
Hkrati pa potrebujejo občutek, da jih ena napaka ne določa. Potrebujejo odraslega, ki jim lahko pove:
»To, kar si naredil, ni bilo prav. Ampak verjamem, da lahko naslednjič narediš drugače.«
Ko pomislim na takšne trenutke, vidim, da je odpuščanje vedno dvosmerno.
Lepo je, ko zmoremo odpustiti drugemu — a enako dragoceno je, ko tudi drugi odpusti nam.
Prav to nas uči, da odnos ne stoji na popolnosti, ampak na pripravljenosti, da drug drugega sprejmemo in imamo radi.
Vabimo vas, da se pogovorite: kako je pri vas?
Kako se odzovete, ko vas nekdo prizadene —
se zaprete vase, se razjezite ali poskusite povedati, kaj se dogaja v vas?
Ali takrat vidite samo njegovo napako ali še vedno tudi človeka?
Premislite, kje bi lahko v vaših odnosih naredili majhen korak k odpuščanju?
In še naloga za družine ...
Ta teden poskusite biti pozorni na trenutke, ko vas kdo prizadene ali razjezi.
Preden se odzovete, se za trenutek ustavite in premislite: »Kar je naredil, je eno.
Kdo pa je ta človek zame, je nekaj drugega.«
Poskusite povedati, kaj vas je prizadelo, brez očitanja in brez naštevanja vseh preteklih napak.
In vsak dan si prikličite v spomin eno stvar, za katero ste nekomu hvaležni.
Morda prav človeku, na katerega ste trenutno jezni.