Tokrat smo se ustavili ob vprašanju, 
koga vidi, kdor vidi tebe.

V eni od družin so zapisali tako:
Spomnili smo se primera, ko nas je drugi že samo s tem, ko se je zavzemal za nekaj dobrega in v to zares verjel,
s svojo zavzetostjo in veseljem navdušil, da bi ga tudi mi posnemali.
V službi se sodelavka zelo zavzema za red in k temu spodbuja tudi druge.
Ko vstopiš v prostore, so ti lepi, urejeni, materiali lepo pospravljeni in sortirani, hodniki okrašeni z rožami in otroškimi risbami.
Njena drža in vera v to, da je red resnično dober zanjo in za druge, nas je nagovorila in v nas prebudila hrepenenje po tem,
a bi tudi doma imeli še več reda in lepo urejene stvari. Tako smo se doma začeli bolj truditi za red.
Pospravljanje spalnice nam je vedno bilo mučno in zamudno, tako staršem kot tudi otrokom.
Otroke smo večkrat kregali in se nanje jezili, naj že vendar pospravljajo svoje potrebščine.
Učinka, razen slabe volje, ni bilo. Ko smo starši začeli premagovati same sebe, si ovrednotili dejstvo,
da je red in urejen prostor dober za nas ter se trudili pospravljati sobo z večjim veseljem in zavzetostjo, so nas otroci začeli posnemati in nas vzeli za zgled.
Pripravili smo škatle z materiali za ustvarjanje, dodatne police, da so lahko uredili knjige, 
uredili smo lončke, da so vse barvice, flomastri, voščenke sedaj lepo pospravljeni.

Ugotovili smo, da se pri nas velikokrat zalomi, ko delamo stvari rutinsko, 
brez premisleka ali zgolj zato, ker moramo, ker smo tako navajeni.
Naša mlačnost nikogar ne nagovori, celo vzbudi odpor.
Ko pa delamo stvari zato, ker v sebi verjamemo, da so dobre, 
ko damo vse od sebe, vztrajamo, tudi če je naporno, 
ko zdržimo z bolečino in iščemo pot naprej -  smo globoko v sebi zadovoljni in živi. 
Takrat smo lahko zgled, ki tudi drugega vabi na pot rasti in ljubezni. 
Naša notranja drža spodbuja druge, da bi nas v dobrem posnemali.