Tokrat smo se ustavili ob vprašanju, 
kako živeti naš vsakdan v miru.

V družini so razmišljali tako:
Vprašali smo se, katera situacija nam predstavlja največji izziv. 
To je čas, ko se po napornem dnevu vsi vrnemo domov: eni iz službe, drugi iz šole. 
Vsi bi se radi malo umirili, pogosto pa nam to ne uspe in se zgodi ravno nasprotno. 
Starša že v avtomobilu vsak zase delava načrte, kaj vse moramo danes še postoriti, 
nato pa se ob prihodu domov znajdeva obkrožena z otroki, ki hočejo najino pozornost. 
Vsak nekaj zahteva: radi bi se pocartali, malo počivali, 
gledali risanko ali se igrali, a ko poveva, da to ne bo šlo, 
ker imamo še obveznosti, se ujezijo, trmarijo, postanejo sitni. 
V tistem trenutku se pogosto težko umiriva, tudi v naju se začne kopičiti krivica in jeza. Tudi midva postaneva sitna.

V teh trenutkih nezadovoljstva postanemo drug drugemu odveč. 
Vsak bi se najraje odklopil ... in velikokrat tudi se, ko vsak odide na svoj konec. 
Vendar nas takšno reševanje problemov nikakor ne osrečuje. 
Ostajamo vsak zase, v sebi prazni in sitni. Sprašujemo, kaj lahko naredimo, da bo drugače? 
Razmišljava, da morava kot starša vzeti zares svojo poklicanost, ki je v tem, da sva v prvi vrsti oče in mati. 
Vsi skupaj pa moramo verjeti, da smo poklicani k temu, 
da smo skupaj in da je lepo, če lahko poskrbimo drug za drugega in za naš dom.

V našem primeru to pomeni, da se je ob prihodu domov treba ustaviti in se posvetiti drug drugemu, 
kljub temu da morda ne bodo vsa naša opravila opravljena takrat oziroma tako, kot bi si želeli. 
Seveda je tudi delo pomembno: likanje, kuhanje večerje, delo okrog hiše, na vrtu, domača naloga, učenje ... 
Če se pri tem spodbujamo in si pomagamo, smo v službi poklicanosti in nam je skupaj lepo. 
Da nam lahko to uspe, pa je potreben pogovor. 
Podeliti si moramo svoje načrte in želje, si priznati, da se nam tudi kdaj ne ljubi in nam je krivica, 
hkrati pa se spodbujati k temu, k čemur smo poklicani: 
da poskrbimo drug za drugega in da smo skupaj. 
Le tako lahko sredi vrveža in dela gradimo skupen dom in vanj prinašamo mir.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako se pri vas spoprijemate s hitrim tempom vsakdana? 
Kako ob vsakodnevnih izzivih ohranjate povezanost?
V čem vidi vsak svojo poklicanost, svoje mesto - kot starš, otrok, prijatelj, sodelavec ...? 
K čemu menite, da ste poklicani kot skupnost: družina, skupina prijateljev, kolektiv?

In še naloga za vse:
Skupaj pomislite na situacijo, ko vam zmanjka notranjega miru.
Pogovorite se, kaj bi lahko naredili, da bi se lahko umirili in si bili pri tem v oporo.
Postavite si konkretne rešitve in se k njim spodbujajte. 

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.