Kako v sebi in med seboj gradimo enost?

Ob nedeljskem nagovoru smo se tokrat ustavili ob vprašanju, 
kako v sebi in med seboj graditi enost?

Ko gledamo svet in dogajanje v njem, lahko hitro ugotovimo, da v njem ni veliko enosti. 
Velikokrat smo priče ali pretiranemu izražanju in sledenju čustvom ali togemu sledenju pravilom, 
s katerimi spregledamo naš notranji svet. 

V eni od družin so razmišljali tako:
Tudi sami v družini, šoli in službi doživljamo podobno. Vse preveč je
razdeljenosti, kljub temu da si v globini želimo, da bi se razumeli in bili skupaj. 
Razmišljali smo, zakaj je tako in kaj bi lahko naredili, da bi bilo med nami več enosti.

Ob pogovoru smo ugotovili, da se zatakne že pri nas samih, ko velikokrat nismo v miru sami s seboj. 
V sebi doživljamo razdeljenost med tem, kar si želi naše telo ali naša čustva 
in tem, kar nam sporoča razum. 

V naši družini je več otrok in občasno bi se vsak rad pocartal pri starših, pri nama. 
Najraje bi se cartali zvečer, ko se vsi usedemo na kavč in podelimo, kako je potekal naš dan. 
Ko izražajo svoje želje po bližini, so zelo glasni. 
Ena od hčerk pa se običajno umakne v svoj svet in borbo za prostor v naročju staršev opazuje le od daleč. 
Zdi se, da ji ni do telesne bližine, a ko ostalih otrok ni, tudi sama rada zleze v naročje. 
Skozi pogovor je priznala, da ji gre na živce cviljenje in protestiranje najmlajše sestrice, 
ko mora drugemu otroku odstopiti prostor v maminem naročju. 
Ob spodbudi, naj sestrici jasno in odločno pove, da se mora naučiti mamino pozornost deliti, pravi, da se to ne spodobi.
Telesne in čustvene bližine staršev si želi, a naučena pravila »lepega vedenja« ji preprečujejo, 
da bi glasno izrazila svojo željo in se zanjo borila. 
V spopadu med razumom in hrepenenjem po bližini pri
njej zmaguje razum (pravila), ki jo pušča žalostno in samo. 
V želji, da bi sledila sebi in bila vesela,
smo jo spodbudili, naj razmišlja, česa si želi in o tem spregovori. 
To ji bo pomagalo iskati pot med razumom in doživljanjem ter ustvarjati enost znotraj sebe in z drugimi.

Tudi nama se v zakonskem odnosu dogaja podobno. Želiva si nežnosti, a si pogosto tega ne poveva.
Žena namreč nasedem razumu, ki me iz preteklih slabih izkušenj opozarja, naj bom previdna in bližine ne tvegam,
da ne bom razočarana. 
Tudi mož si želim telesne bližine, pa o tem ne spregovorim. 
Tudi meni razum narekuje naj bom previden, da se izognem bolečini ob morebitni ženini zavrnitvi. 
Zavedava se, da je za najuni povezanost nujno, da začneva v sebi ustvarjati dialog med razumom in čustvi. 
Ob tem spoznavava, da naju razum želi obvarovati pred bolečino. 
Če mu nasedeva, ostajava sama z goro hrepenenj po razumevanju in bližini. 
Rešitev vidiva v tem, da si hrepenenja priznavava in skupaj iščeva pot, kako jih uresničevati. 
Verjameva, da bo to ustvarilo enost znotraj naju in med nama.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas? 
Kako doživljate enost znotraj sebe in med vami? 
Kako ustvarjate dialog med razumom ter telesnim in čustvenim doživljanjem?

In še naloga za vse:
Na list papirja narišite vse člane vaše družine. 
Med tednom se trudite ustvarjati enost znotraj sebe in z drugimi. Zvečer si podelite, kako vam je šlo. 
Za vsako prizadevanje, narišite vez med posameznimi člani družine na sliki. 

Želimo vam, da bi na koncu tedna bili vsi člani vaše družine na sliki in tudi v resnici bolj povezani.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.