Pretekli vikend smo praznovali veliko noč. 

V eni od družin so zapisali tako:
Med prazniki smo se imeli zelo lepo.
Vsak se je potrudil, da smo se lahko v miru ustavili ob njihovi vsebini. 
Škoda le, da tako hitro minejo.
V družini smo prišli na idejo, da bi lahko pri nas doma nadaljevali 
s praznovanjem velike noči tudi v naslednjih dneh. Ampak kako?
Otroci so takoj predlagali, da bi se lahko vsaj do konca tedna opravičili šole, ampak to seveda ni mogoče. 
Kako bi lahko kljub vsakodnevnim obveznostim, 
šoli in službi še naprej praznovali veliko noč?

Če smo hoteli odgovoriti na to vprašanje, 
smo morali najprej ponovno premisliti, kaj nam velika noč pomeni.
Otroci so povedali, da jim ta praznik predstavlja veselje in upanje.
Mlajša deklica je spoznala, da je lepo, če vstaneš zelo zgodaj zjutraj, malo starejša pa meni, 
da jo velika noč vabi k temu, da se mora potruditi tudi, ko stvari niso po njeno.

V nedeljskem nagovoru pa smo prebrali še, 
da nam velika noč govori predvsem o neskončnem hrepenenju po lepem in dobrem.
Vprašali smo se, ali so morda ravno hrepenenja
tista, zaradi katerih si želimo, da bi praznikov še ne bilo konec.
Razmišljali smo in ugotovili, da nam več kot pirhi, velikonočna jajca in šunka pomeni, 
da smo bili skupaj: da smo skupaj delali, ustvarjali, se pogovarjali ... 
Prav zaradi tega bi želeli, da se praznovanje še ne konča.

Gre za naše želje in hrepenenja, ki smo jih v teh praznikih prepoznali in ugotovili, 
da nas vlečejo v nekaj lepšega - v to da smo skupaj. 
Če želimo vsaj delček lepote praznikov živeti naprej, 
nanje ne smemo pozabiti. Moramo jih ohranjati žive.
Če pa bomo o njih govorili, nas bodo, čeprav se morda ne bodo mogla uresničiti tako, 
kot bi si želeli, povezovala in nam pomagala ostati skupaj. 

Tudi vam želimo, da bi vas veselje velike noči še dolgo spremljalo v vsakdanjem življenju. 
Želimo vam, da ne bi pozabili na hrepenenja, ki jih nosite v sebi, 
ampak bi vztrajno iskali načine, kako biti vedno bolj skupaj.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
Ste lepo praznovali velikonočne praznike?
Kakšna hrepenenja je vas prebujalo praznovanje? Ste jih uspeli uresničiti?
Kaj je tisto, kar bi od praznovanja želeli prenesti v naslednje dni?
Katerih hrepenenj in želja ne bi želeli pozabiti?
Kako vas lahko hrepenenja povezujejo in vam pomagajo biti bolj skupaj?

In še naloga za vse:
V tednu, ki je pred nami, bomo skušali biti pozorni na hrepenenja, ki so v nas. 
Razmišljali bomo o tem, kaj si želimo, kaj pogrešamo in kaj nas boli.
Zvečer si bomo skušali to podeliti tako, da bomo sestavljali šopek naših hrepenenj.
Prvi dan bomo na sredo mize postavili prazno vazo.
Vanjo bomo vsak dan dodajali nove cvetlice, ki bodo prestavljale hrepenenja, 
ki smo jih čez dan prepoznali sami pri sebi.
To nam bo pomagalo razumeti, da je vsako hrepenenje lepo in dragoceno. 
Če ga ne skrijemo ali zadržimo zase, postane podobno lepi cvetlici, 
ki prinaša veselje in se skupaj z drugimi poveže v lep šopek.
Na podoben način bodi tudi nas hrepenenja povezovala 
in nam pomagala ohranjati to, kar smo skupaj zgradili med prazniki.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.