Ste kdaj čutili, da življenja nimate v svojih rokah?
Tokrat vas vabimo, da se ustavimo ob vprašanju, kako se soočati s situacijami, ki nas presegajo.
Če bomo svoje življenje gradili na svoji moči in oblasti,
v ključnih trenutkih ne bomo imeli moči, da bi se zmogli prav odzvati.
V družini so razmišljali tako ...
Ko gledamo svet, ki nas obkroža, nas pogosto zajamejo občutki obupa, jeze in nezadovoljstva.
Okrog nas vihrajo vojne, politiki v večini skrbijo le zase, družine težko zaživijo na svojem, najbolj uboge in obrobne še bolj tlačijo.
Sprašujemo se, kam vse to pelje? Radi bi imeli moč, da bi te krivice poravnali in obrnili svet na bolje, a takšne moči in oblasti nimamo.
Da bi premagali te občutke v resnici potrebujemo nekaj drugega, vero in zaupanje,
da čeprav je v svetu tako kot je, nad vsem bedi Nekdo, ki vse to vodi pravično in smotrno.
Kar lahko sami storimo je to, da se borimo proti obupu in malodušju
ter se pri vsakodnevnih majhnih stvareh odločamo odgovorno in iz ljubezni - so sebe, bližnjega in sveta.
Le tako se bomo umirili in z vedrino gledali naprej.
Ko smo se v družini pogovarjali o tem, kaj se dogaja okrog nas,
smo ugotovili, da nas je starše včasih kar strah, ko gledamo, v kakšen svet odhajajo naši otroci.
Sprašujemo se, ali bodo kos družbi, ki izbira in vabi k užitku, neodgovornosti in navidezni svobodi.
V takem trenutku nas zgrabi želja, da bi otroke zadržali doma in jih ubranili pred krutostjo sveta.
Ker se kot starša zavedava, da to ni rešitev in bodo prej ali slej morali od doma,
se lahko umiriva le ob misli, da je v najini moči le-to,
da otroke čim bolj pripravljava na svet, ki jih čaka zunaj doma.
To delava z vsakodnevnimi pogovori, z reševanjem sporov, z vztrajanjem pri redu in
disciplini, z učenjem spoštovanja, hvaležnosti in odgovornosti pri vsakodnevnih stvareh.
Na ta način otrokom skušava že sedaj privzgojiti popotnico, ki jim bo v življenju, upava, prišla prav.
Nimava oblasti, da bi lahko odločala o prihodnosti otrok, pomiri pa naju misel,
da lahko rasteva v zaupanju, da delava, kar morava in čutiva, da je prav.
Ostalo pa prepuščava v veri, da bo za otroke poskrbljeno.
To nama pomaga, da se umiriva in z vedrino gledava naprej.
Tudi otroci se soočajo z raznimi strahovi in preizkušnjami
(nadlegovanje sošolcev, konflikti s sovrstniki v vrtcu, nesprejetost v družbi sošolcev, itn.).
Učiva jih, da se s stiskami pogumno soočajo, oziroma nama jih zaupajo.
Skupaj skušamo iskati odgovore nanje, hkrati pa želiva biti jasna,
da jih pred vsemi stiskami ne bova mogla in ne želiva obvarovati.
Takrat jih učiva zaupanja, da se je kljub stiski možno umiriti, če se trudiš delati to, kar čutiš, da je prav.
Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
Kakšne skrbi imate?
Kako se z njimi soočate?
Kaj vam v stiskah prinaša mir in vedrino?
In še naloga za vse:
Na list papirja v levi spodnji del narišite sebe, na preostali del lista pa svet, ki vas obdaja.
Naberite 7 ploščatih kamnov in iz njih naredite pot, ki na listu pelje od vas proti svetu.
Pot iz kamnov predstavlja vaše skrbi in strahove, s katerimi se soočate.
V tednu, ki je pred nami se skušajte ob skrbeh, ki vas tarejo umiriti, zaupati in jih prepuščati.
Ob vsakodnevnih opravilih pa se trudite, da bi jih opravljali, kar se da zavzeto in z ljubeznijo.
Za vložen trud vsak dan na en kamen narišite cvet.
Tako bo v tednu pot, ki nas sicer skrbi, postajala vse bolj cvetoča, naš pogled na prihodnost pa bolj miren in veder.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.