Tokrat smo se ustavili ob vprašanju, ali znamo na to, kar imamo, gledati kot na dar.
V eni od družin so se pogovarjali in zapisali tako:
Ob besedi 'dar' smo najprej pomislili na darila, ki jih dobimo za rojstni dan ali ob drugi priložnosti:
ko kdo z nami deli vrečko bonbonov, nas preseneti s čokolado ali nas razveseli z drobno pozornostjo.
Nato smo pomislili na naše talente: to, da znamo lepo peti,
smo dobri športniki, nam gre dobro matematika ali pa mogoče lepo rišemo.
Logično se nam zdi, da so tudi te stvari darovi, saj so nam bile dane, ne da bi si jih sami ustvarili ali zaslužili.
Ampak ... kaj pa če je prav vse, kar imamo, dar?
Pomislili smo na najbolj osnovne stvari, ki jih imamo:
streha nad glavo, hrana, oblačila, starši, bratje in sestre, voda, šola, roke ...
Ali so tudi te stvari dar? Strinjali smo se, da jih pogosto dojemamo kot samoumevne.
Pa niso. Koliko ljudi na svetu, pa tudi v naši bližini je brez doma, nekateri otroci so brez staršev,
marsikje na svetu iz pipe ne priteče pitna voda, nekateri ne znajo brati, ker nimajo šol ...
Ob tem razmišljanju nam je postalo jasno, da so te, na videz preproste stvari, pravzaprav velik dar.
Ko smo začeli naštevati, kaj vse imamo, smo ugotovili, da smo zelo obdarjeni.
V sebi smo začutili veselje za vse, kar nam je dano, in hkrati tudi hvaležnost.
Med pogovorom je beseda nanesla na starejšega gospoda, ki ga poznamo.
Spomnili smo se, kako z veseljem z drugimi deli to, kar ima.
Ko smo ga obiskali, nam je na primer rekel, da si lahko izberemo kakšno njegovo knjigo in jo vzamemo domov.
Če je dobil v dar čokoladne bonbone ali piškote, jih je hitro razdelil med ljudi okoli sebe.
Tudi svoj čas je rad delil z drugimi. Njegov zgled je popeljal naše razmišljanje še korak naprej.
Če na vse kar imamo in na vse kar je, gledamo kot na dar,
v nas raste veselje, ki nas spodbuja, da te darove delimo z drugimi.
Pomislili smo, kako nam je lepo, ko zmoremo nekaj deliti z drugimi.
Na začetku je sicer včasih težko.
Otroci bi radi imeli igračo samo zase, odrasli hočejo čas samo zase,
marsikdo bi najraje sam zmazal celo čokolado.
Ampak, ko zmoremo preseči to željo, da bi bile stvari samo naše,
se odpre prostor za drugega. Nisi več sam, v strahu ali nemiru,
da boš nekaj izgubil, ampak se veseliš sebe in bližnjega.
In ali ni ravno to tisto, kar dela naše življenje lepo?
Vabimo vas, da se pogovorite, kako je pri vas?
Na kaj pa vi pomislite ob besedi 'dar'?
Na katere stvari gledate kot na samoumevne in kaj vidite kot dar?
Vam je težko deliti stvari z drugimi? Zakaj?
Kako se počutite, ko nekaj, kar imate, podarite ali delite z drugim?
Ali vam zavedanje, da je vse dar, daje več svobode in notranjega miru?
In še naloga za družine ...
Tokrat se bomo urili v hvaležnosti. Vabimo vas, da se nam pridružite na tej misiji.
Vsak dan bomo na list papirja napisali pet darov, ki jih imamo in za katere smo hvaležni.
Morda bodo to velike stvari, morda čisto majhne:
skodelica kave, sonce, prijatelj, zdravje, topel dom, dober pogovor, nasmeh …
Želimo vam, da bi bilo v vas vsak dan malo več veselja in hvaležnosti, za vse, s čimer ste obdarjeni.