Tokrat vas vabimo, da skupaj razmišljamo, 
kako se imamo radi – ne le z besedami, ampak predvsem z majhnimi preprostimi dejanji.

V eni od družin so razmišljali tako:
Velikokrat drugemu z besedami zatrjujemo, da ga imamo radi, ali pa bi ga obsuli s poljubčki in objemi. 
Ob tokratnem nedeljskem nagovoru pa smo se spraševali, kolikokrat so naše besede 
in opisane nežnosti v resnici prazne, saj jih ne potrjujemo tudi s konkretnimi dejanji ljubezni.

Pogovarjali smo se, da otroci svojo ljubezen do staršev s konkretnimi dejanji pokažejo tako,
da se trudijo upoštevati dogovore in prošnje,
se odzivajo na naša vprašanja, pospravljajo za seboj, vestno opravijo zaupano nalogo,
povedo, če jih kaj teži, nas poiščejo, ko potrebujejo oporo, sodelujejo pri skupnih opravilih –
ker vedo, da jih imamo radi, jih sprejemamo in spodbujamo, tudi ko jim kaj ne uspe.

  Starša pokaževa svojo ljubezen do otrok tako, da iščeva rešitve za težave in nikdar ne obupava, 
si vzameva čas za pogovor, poslušava, ko želijo kaj povedati, jih tolaživa, ko so razočarani, 
postavljava meje, jih spodbujava, ko jim zmanjka poguma,
 in jih učiva, da je ljubezen stalna – tudi takrat, ko pride do napak, nesporazumov ali trme.  
Mlajši hčeri večkrat ni do učenja ali drugih potrebnih opravil in se nama postavi po robu z močno voljo ali ignoriranjem. 
Velikokrat se jeziva. Včasih ji žal v občutkih nemoči izrečeva besede, ki jo zabolijo. 
Ljubezen do nje je v tem primeru to, da sprejmeva napetost, ki jo čutiva ob njenem vedenju in ne reagirava iz nje. 
Le če sprejmeva, da čutiva veliko jeze in nemoči in da je to breme, ki ga morava kot starša nositi, 
čeprav naju boli, lahko reagirava razumno in od nje jasno in odločno zahtevava, da opravi to, kar mora.

Mož in žena drug do drugega pokaževa svojo ljubezen, 
ko opaziva stisko drugega in priskočiva na pomoč ali vztrajava v tem, 
da drug drugega povabiva k večernemu pogovoru. Prav doslednost v stvareh, ki sva jih že spoznala za dobre 
(na primer urnik za skupno načrtovanje, sobotni urnik, skupni sprehodi ...), pokaže, da želiva drug drugemu dobro.

Dejanja iskrene ljubezni niso v besedah. Niso romantična in vzvišena. 
Prava dejanja ljubezni so tiha, mala, vztrajna in dosledna vsakdanja dejanja, ki nas povezujejo in vzgajajo. 
Opravljamo jih, ker želimo, da bi bilo bližnjemu dobro. 
V njih se ne ravnamo po trenutnih čustvih in zaradi njih moramo večkrat sprejeti in nositi tudi trpljenje.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
S katerimi dejanji si pokažete, da se imate radi?
Kaj vam je najtežje: sprejeti, da boli, ko se drugi ne odziva, 
postavljati drugega pred svoje želje, si vsak dan prizadevati za doslednost ...?
Kaj boste v odnosih do drugih spremenili, zdaj ko veste, da so majhna dejanja izraz ljubezni?

In še naloga za vse:
V družinah in skupnostih se pogovorite o tem, kako si izkazujete svojo ljubezen in kaj vam je pri tem najtežje. 
Skušajte biti v tem tednu pozorni na to, kdaj vam upadajo volja, pogum in zavzetost za bližnje
 ter se trudite, da kljub nemoči ali bolečini ne opuščate dejanj ljubezni do drugega. 
Naj vam pri tem pomaga misel Matere Terezije: 
Ne moremo delati velikih stvari – delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo. 
Napišite si jo na vidno mesto in se ob njej spodbujajte.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.