To je naša zadnja spodbuda pred počitnicami, ki jih vsi že komaj čakamo, kajne?
A počitnice so lahko tudi čas, ko se ustavimo,
pomislimo na prehojeno pot in si naberemo moči za vse novo, kar prihaja.
V življenju nas pogosto spremljata bolečina in napor.
Ob njiju si največkrat želimo le, da bi čim prej minila.
A prav v teh trenutkih, ko je težko in neprijetno,
se skriva največja priložnost za rast.
Želimo vam, da tudi v počitnicah ne pozabimo:
prav bolečina in napor nas največ naučita,
sta pot, ki vodi v polno življenje.
V eni od družin so razmišljali tako:
Tokrat smo se pogovarjali o tem,
kakšne so naše predstave in želje glede življenja.
Kaj si pravzaprav v življenju želimo?
Biti veseli, povezani s prijatelji, imeti se radi, biti zadovoljni, preživljati čas z družino …
Vprašali smo se, kako bomo prišli do takega življenja.
Hitro smo se strinjali, da pot do tja še zdaleč ni vedno lahka in ravna.
Da bi lahko resnično bili skupaj in veseli, je včasih treba marsikaj pretrpeti.
Razmišljanje o nedeljskih izletih nam je pogosto muka,
saj ne vemo, kam bi jo po domače rečeno »mahnili«.
Tokrat je imel mož idejo, da bi šli na pohod proti Razor planini.
Ker imamo majhne otroke (2, 6 in 9 letnika), bi bila pot lepa in primerna.
A kaj kmalu sva ugotovila, da ne bo šlo –
napovedano smo imeli kosilo pri sorodnikih in pot do te planine bi nam vzela preveč časa.
Na kar se mož ne vda ter predlaga drugo pot – po Trnovskem gozdu.
Navdušeni smo šli na pot, a mene je po nekaj metrih prehojene poti kar stisnilo.
Strm klanec, visoka trava, koprive, slaba pot. Začela sem godrnjati.
Predlagala sem, da gremo nazaj in po asfaltirani cesti naprej.
Mož me je kar ostro ustavil, naj ne jamram in nadaljujem.
Njegove besede so me zabolele, zato sem nekaj časa hodila v tišini, jezna in užaljena.
A potem se je pot na lepem odprla. Zravnala se je, gozd nas je objel s tišino in lepoto.
Mož me je pogledal in vprašal: »A ni lepo?« Požrla sem ponos in priznala, da ima prav.
Pot sem nadaljevala v tišini in razmišljala o svojem čustvenem svetu.
Takoj ko se je pojavil vzpon in neurejena pot, sem podvomila v moža in skrila svojo lenobo za skrbjo –
češ, da otroci zaradi neurejenosti poti je ne bodo zmogli prehoditi.
Ta krinka me je začela boleti,
saj sem s tem moža in otroke skoraj prikrajšala lepega sprehoda skozi gozd in pogledov na krasno naravo.
Možu sem sredi poti priznala svoje misli in se mu opravičila.
Mož je opravičilo sprejel in spregovoril o svojih dvomih.
Velikokrat ga namreč moje nezaupanje vanj ali v stvari zamaje.
Tokrat pa se je odločil vztrajati in tvegati – tudi konflikt z menoj – da bi nam omogočil ta izlet.
V tej iskrenosti in ranljivosti sva se našla in obogatena z novim spoznanjem o nama odšla naprej.
Brez te poti skozi koprive – tako dobesedne kot notranje – in brez tišine,
v kateri sem si dovolila začutiti in razumeti sebe,
bi ostala v užaljenosti in zgrešila priložnost za iskrenost in bližino.
Tako pa je ta pot v meni še bolj okrepila zavest, da brez trpljenja, brez trenutkov nelagodja,
brez tišine in iskrenega premišljevanja ni mogoče priti do prave resnice – o sebi, o drugem in o življenju.
Ta je velikokrat boleča in neprijetna. A če si upam ostati tam, kjer je težko, kjer nekaj boli,
se prav tam lahko rodi nekaj resničnega in lepega, kar nas poveže in drži skupaj.
Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
Kako sprejemate težko in naporno v vašem vsakdanu?
Ali tudi vi, kdaj podležete »zankam« in od napora zbežite? Pripovedujte si o tem.
Kaj se zgodi, ko v težkem vztrajate, kaj vam to prinaša?
Še naloga za ta teden ...
Na list papirja narišite vse člane družine – nekoliko odmaknjene enega od drugega.
Vsak dan si vzemite trenutek in v tišini razmislite, kako ste preživeli dan (kaj ti je bilo lepo, težko, te je kaj razjezilo, si koga prizadel, ali je kdo tebe).
Svoja spoznanja si podelite ter za podeljeno v skledico položite vsak en kamenček.
Ta kamenček predstavlja en korak na naši poti, da bi si bili blizu.
Ob koncu tedna iz nabranih kamnov postavite pot pod člane družine, ki ste jih narisali na listu.
Ta pot iz kamenčkov je hkrati pot povezanosti med vami.
Ob njej se zadnji dan v tednu pogovorite, kateri dan je bil za vas najtežji, kdaj ste v tednu bili najbolj povezani
in kaj ste se o sebi in drug o drugem naučili/spoznali. Nastala pot naj vam bo v spodbudo,
da je vsak kamenček pomemben korak in dragocen, ki vas vodi bližje drug k drugemu.
__________________________________________________________
Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!
Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.